Moje tri punčke

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 25. oktober 2023 / 06:30

Od kod se je pa ta vzela?, 2. del

»Hčerka, ki je bila zelo svetlolasa, je bila bolj podobna moji sestri kot meni. Spet so me dohitele govorice, da sem Zdravka, ki je bil temnolasec kot jaz, po krivici obdolžila očetovstva. Prišlo je tako daleč, da me je tožil …«

Pavla je imela kup težav s samozavestjo. Če jo je nekdo samo grdo pogledal, se je že umaknila ter skrila, prepričana, da je že za kaj kriva. Strah, ki so ji ga nagnali v kosti, ko je bila še otrok, je vedno bolj kazal zobe.

»Prijateljica Marica je bila z menoj zelo potrpežljiva. Pomagala mi je, kolikor je le lahko. Zaradi moževega samomora je imela tudi ona psihične težave, tako da sem ji bila bolj v breme kot kaj drugega. Predstavljate si dve ženski zgubi! Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila neusmiljena. Bili sva stigmatizirani, zasmehovani, vsak, ki je imel pet minut časa, se je norčeval iz naju. Marica je bila prva, ki je tej nesrečni situaciji želela narediti konec. Ko mi je povedala, da bo prodala hišo in se odselila skoraj sto kilometrov stran, sem se razveselila, saj sem bila prepričana, da me bo vzela s seboj. Odkrito mi je povedala, da sva druga drugi kot mlinski kamen okoli vratu. Prijavila sem se na razpis za solidarnostno stanovanje. Imela sem velikansko srečo, da sem ga dobila. Bila sem presrečna! Nekaj pohištva mi je podarila Marica, otroško sobo sem kupila sama.

Veselje me je že po nekaj tednih minilo. Blok, v katerega sem se preselila, je bil poln glasnih stanovalcev, ki so razgrajali, se prepirali, preklinjali. Nekaj fantov je bilo nasilnih tudi do Natalije. Nekoč sem morala poklicati policijo, ker so jo na dvorišču nalašč zbili s kolesom. Prišel je miličnik, a ko se je soočil z očetom dečka, ki je zaradi objestnosti zapeljal v hčerko, se ga je ustrašil. Obrnil se je in šel. Možakar je bil na videz res kot kakšna omara. Na srečo je že čez pol leta šel spet v zapor in smo imeli mir pred njim.

Marica mi je pisala, da je noseča, da se bo poročila. 'Nemogoče,' sem si rekla z nemalo boleče nevoščljivosti. 'Zakaj je ona našla srečo, jaz je pa ne morem?'

Oddala sem kar nekaj malih oglasov v različne revije, med drugim tudi v Ognjišče. Žal so se javljali sami takšni, ki me niso mogli prepričati. Spominjam se enega, bil je kar simpatičen fant, a kaj, ko je na prvi zmenek s seboj pripeljal mamo.

Če odmislim, da sem bila brez moškega, pa bi ga rada imela poleg sebe, sva bili s hčerko kar zadovoljni. Tudi razmere v bloku so se malo umirile, najhujši razgrajači so se v času osamosvojitvene vojne razkropili in se niso več vrnili. Natalija je bila pridna v šoli, v sedmem razredu se je celo zaljubila v fanta, ki jo je, ko je bila še majhna punčka, podrl s kolesom. Končala sem srednjo ekonomsko šolo in se zaposlila v občinski upravi. Dan, ko sem kupila prvi avto, je bil res nekaj posebnega! Z Natalijo sva se odpeljali na kopanje v Šmarješke Toplice. Takrat avtoceste še ni bilo, vožnja po stari cesti pa je bila zaradi tovornjakov zelo nevarna. Na nepreglednem ovinku se je neki kombi naveličal voziti v koloni, prehitel me je in se za las izognil nasproti vozečemu tovornjaku. Ne vem, ali me je bilo še kdaj tako strah kot takrat! Vseeno sem peljala naprej. Ker nisem bila sposobna, da bi se po kopanju v bazenu vrnila domov, sva v hotelu prenočili. Stalo me je ogromno, a to so bile prve počitnice v mojem življenju! Odpočila sem se in prišla k sebi, kar je bilo največ vredno.

Iz uredništva Ognjišča so mi poslali pismo nekega moškega, ki je živel v Nemčiji. Pisal mi je, da bi se rad vrnil v domovino, da ima majhno hčerko. Po razmisleku sem mu odgovorila, ne nazadnje je od takrat, ko je bil objavljen moj oglas, minilo že vsaj pet let. Že na prvem srečanju mi je bil zelo všeč, njegova petletna punčka pa tudi. Po spletu okoliščin je bilo v bloku, kjer sem živela, na voljo stanovanje, ki ga je kupil, obnovil in se preselil vanj. Večino časa sva z Natalijo, ki je bila že srednješolka, preživeli pri njem. Res smo se imeli lepo. Karel ni imel lahkega življenja. Po mamini smrti je opustil študij teologije ter odšel v tujino, ker so ga doma zaradi tega koraka vsi zaničevali. Spoznal je neko žensko, ki se ga je hitro naveličala, mu pustila hčerko ter izginila k drugemu. Karel si je s prihranki kupil tovornjak in kar dobro služil. Čeprav so bila moja čustva do njega prej prijateljska kot ljubezenska, sem kmalu spoznala, da brez njega ne bi več mogla živeti. Nikoli ni povzdignil glasu, ko je imela Natalija napade trme, ji je vedno rekel: 'Ej deklič moj, used'va se pa se pomen'va.'

Tri leta smo preživeli kot v raju. V okolici Savudrije sva kupila manjši vikend in ga preuredila. Potem sem ugotovila, da sem noseča. Nisem bila več mlada, a me je vseeno pregovoril, da sem otroka obdržala. Tisti dan, ko bi morala oditi iz porodnišnice domov, je vozil vso noč, ker je želel, da bi me sam prišel iskat. Žal se mu želja ni uresničila. Zaradi utrujenosti je za volanom zaspal in se zaletel v ograjo. Bil je na mestu mrtev.

Ostala sem sama s tremi punčkami. Še dobro, da je vso skrb za družino vzela v roke Natalija. Padla sem v hudo depresijo, veliko sem razmišljala tudi o samomoru. Minilo je leto, preden sem vsaj malo prišla k sebi. Morala sem živeti, otroci so me potrebovali, kaj sem hotela drugega?! Imela sem samo njih, starši in sestra so se mi odrekli, partner je umrl. Počutila sem se zelo osamljeno, čeprav so bile deklice zelo živahne.

Danes sem hvaležna za vse, kar mi je življenje dalo. Tega ni bilo malo. Hvala tudi za moje deklice, ki so zelo posebne. Rada jih imam, one pa mene.«

(Konec)