Špela mi je rešila življenje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / torek, 25. oktober 2022 / 17:17

Bridke izkušnje, 2. del

Po nekem čudežu za Gorazdovo sramoto sošolci niso izvedeli. Slišali so le, da se ga je vsak večer napil, kar ser jim je zdelo »frajersko«.

Gorazd nadaljuje: »Do 18. leta nisem čutil nobenih psihičnih posledic. Kot da se ni nič zgodilo. Za rojstni dan smo se ga pa v naši klapi napili 'do daske'. Tisti, ki me je spravljal v avto, se me je po nesreči dotaknil med nogami. V meni je nekaj eksplodiralo, postal sem agresiven, kot bi se mi totalno 'odpililo'. Prijatelji so v paniki poklicali policijo, a ti so me – takšnega, kot sem bil – zelo hitro peljali na psihiatrijo. Ustrašili so se moje neprisebnosti in čudnega govorjenja.

Ko sem se streznil, se nisem mogel spomniti, zakaj sploh sem v bolnišnici. Želel sem iti domov, a mi niso dovolili. Še dobro, da se je vse skupaj dogajalo konec junija, da so bile pred menoj počitnice. Psihiatrinji, ki me je obravnavala, moje spominske luknje niso bile čisto nič všeč. Poslala me je na slikanje glave, CT in magnetno resonanco, izvidi so bili 'b. p.'. Ko se nama je na pogovoru pridružil oče, ga je vprašala, ali se mi je že kdaj v otroštvu dogajalo, da se česa nisem več spomnil. Oče je odkimal …

Če bi se takrat spomnil – lahko se je, pa ga je bilo sram povedati – in bi omenil Benovega dedka, bi mi prihranil marsikatero gorje. V začetku avgusta, ko je šla moja psihiatrinja na dopust, sem bil odpuščen v domačo oskrbo. Na videz sem bil čisto normalen, tudi počutil sem se tako. Nekako sem se prepričal, da verjetno tiči krivda za moje nenormalno obnašanje v alkoholu, zato sem se mu izogibal v velikem loku.

Brez težav sem maturiral, vpisal sem se na fakulteto, diplomiral sem kot prvi v letniku. Bil sem prepričan, da držim Boga za brado, vse mi je šlo zlahka od rok. Travme, povezane z bivanjem na psihiatriji, sem porinil v zadnji možni predal, pa je šlo. Vmes je hudo zbolela mama. Veliko sem pomagal babici. Sestrica je bila včasih zelo muhasta. S tremo in kričanjem je želela doseči marsikaj, pa je babica ni mogla obvladovati. Oče je sicer zahteval, da bi jo v času, ko je mami obiskovala kemoterapije, dali v kakšen zavod, a na to nisem želel pristati. Preveč sem jo imel rad. Da sem bil lahko več doma, sem sprejel prvo, sicer slabo plačano službo. Nisem se preveč sekiral, pomembneje se mi je zdelo, da se v njej nisem 'pretegnil'.

Življenje je polno nenavadnih naključij. Nekaj tednov za menoj se je v istem podjetju zaposlila tudi hčerka gospoda, ki nas je v osnovni šoli učil modelarstvo. Nekoč sva trčila skupaj, vsa vesela mi je pomolila roko ter mi rekla, da je Špela 'tainta' in da je njen ati doma ves čas govoril, kako priden otrok sem bil. Seveda mi je pohvala godila, komu pa ne bi! Povabil sem jo na kavo, zapletla sva se v sicer kratek, a zanimiv pogovor, kajti potem sem moral v varstveno-delovnem centru pobrati sestro Urško. Kar sama se je odločila, da gre z menoj. Prvo srečanje med njo in sestro ni bilo prijetno. Sestro je napadlo ljubosumje in pod nobenim pogojem ni dovolila, da bi Špelo odpeljala do sosednje vasi, kjer je bila doma. Toplo mi je postalo pri srcu, ker je to razumela in ni delala nobene panike.

Začela sva se shajati, postajala mi je vedno bližja. Po pravici povem, bil sem nor nanjo. Imela sva veliko skupnega, razumela me je, nikoli ni izsiljevala ali pogojevala, kot so to počele druge pred njo. Včasih se mi je že zdelo, da sem se rodil vsaj petdeset let prepozno, kajti vedno bolj nasilen feminizem mi ni bil pri srcu. Že doma mi je bilo moteče, ker se je ati umikal pred mami, namesto da bi se ji uprl. Prav bedasto je bilo, kako sta kot dva trmasta otroka komunicirala preko babi. A se v njune odnose nisem nikoli želel vtikati, četudi sem kot otrok pogosto jokal, ker sta me zanemarjala.

Nekoč me je Špela povabila v Malinsko, kjer so imeli njeni vikend. Lahko bova vadila tek za maratone, je še dodala, ko je videla, da oklevam. Bilo je konec septembra, imeli smo pravo indijansko poletje. Ljudje so se kopali v morju, tudi midva sva se. Bilo je kot v raju, mene pa je skrbelo, kaj bo zvečer, ko se bova znašla v spalnici. Imel sem občutek, da me je tega strah. Komaj sem se zadrževal, da nisem pobegnil domov. Zvečer sva še plesala na terasi ene od odprtih restavracij, doma sva šla pod prho, nato pa v posteljo … Ko sva se začela objemati, sem se vseeno kar precej sprostil. V nadaljevanju pa je potem naneslo, da me je začela poljubljati tam spodaj … Takrat pa se je v meni nekaj zlomilo, stekel sem k odprtemu oknu in se želel vreči v globino … Kar tako, brez razloga. Pa je bilo stanovanje v drugem nadstropju. Kdo ve, ali bi padec preživel ... Trenutkov, ki so sledili, se ne spomnim dobro. Vem le, da je Špela začela klicati na pomoč, pritekli so trije starejši moški, me obvladali in me potem odpeljali k nekemu psihiatru na Reko. Zaradi mene so ga vrgli iz postelje, a ker so se poznali, ni bilo panike. Spet je trajalo več dni, da sem prišel k sebi. Špela je brez zadrege povedala, zakaj in kdaj sem dobil napad.«

(Se nadaljuje)