Ljubezen z Evo
Iz sveta Petra Colnarja (14. del)
Zapisana beseda ostane?
Današnji modreci radi pokažejo svojo izkušenost s kakšnim rekom davnih Rimljanov. Po potrebi to radi ponovimo, vendar se včasih vrinejo tudi drugačna razmišljanja.
Na primer zapis iz naslova: Zapisana beseda ostane? Ali res? Kaj pa, če je nečitljivo zapisana?
Kaj pa, če je zapisana v računalniku? Lepo in prav, vendar ne poznam računalniškega postopka, ki bi me pripeljal do besede, ki sem jo pozabil.
Nekoč sem se zgrozil, ker se je zapisovanje v računalnik spreminjalo v same velike tiskane črke. Drugič mi je vsaka nova črka zbrisala naslednjo, pred tem zapisano.
Pomoč za brisanje sem iskal pri hčerki lektorici. »Pritisni na tipko Insert.« Iščem in iščem, vendar nikjer na računalniku ni Inserta. Pokličem hčerko. »Inserta ni v računalniku, ampak na tipkovnici.«
Ker je problem za pisanje izključno velikih črk še ostal, seveda nisem mogel ponovno klicati hčerke. Vnuk, njen sin, je bil kratek: »Caps Lock je na tipkovnici.«
Novo vprašanje nima rešitve pri hčerki in vnuku, ampak dejstvu, da sem bil v mladosti »gluh« pri tujih jezikih, vendar je bila rešitelj v gimnaziji profesorica slovenščine, ki je pri spisih dovoljevala sprostiti domišljijo, seveda »če se pisanje ujema z vsebino naslova ...«
Moja misel: Preteklost ima svoj spomin.
Barbino ugibanje
Barbka je bila nekakšna kraljica najstništva. Mene in mojih vrstnikov v plavalnem klubu. Ko sva se v zrelejši letih srečala, me je vprašala, zakaj smo se je mladi kranjski plavalci izogibali, ko pa je vedno drugje vzbujala pozornost?
Pojasnil sem ji, da je bila stvar Kranjčanom jasna in razumljiva. Motor kranjskega plavalnega kluba Božo Trefalt nam je povedal, da ga je Barbkin oče opozoril, naj pazi, ker bo nehala plavati, če se bo okoli njegove mlade hčerke zbiralo preveč občudovalcev.
Seveda to ni zmanjšalo pogledov na mladenko, ki je kasneje med prvimi dosegla jugoslovanski kvalitetni vrh.
Ni vedela. Na licu zrele Barbe sem opazil prijazen nasmeh …