Drzne si biti smešen, navihan
Žirovec Tadej Oblak, ki prav danes praznuje 31. rojstni dan, zadnja leta živi in ustvarja v Amsterdamu. Njegove barvite in živahne pop art mojstrovine so na družabnih omrežjih pritegnile pozornost tudi uglednih blagovnih znamk, kot sta Ray-Ban in Glenfiddich, ki sta ga povabili k sodelovanju.
»Moje slike ne zasledujejo kompleksnih zgodb ali abstraktne filozofije. Njihov namen je vzbuditi veselje, smeh in pozitivna čustva ter omogočiti ljudem, da se sprostijo in uživajo v umetnosti na lahkoten način.«
Kaj vas je iz Žirov pripeljalo v Amsterdam, kjer živite in delate zadnjih šest let?
Selitev v Amsterdam je bila povezana s službo osebnega voznika tetraplegika, ki sem jo opravljal prvi dve leti. Med posameznimi vožnjami sem imel veliko časa, kar me je spodbudilo, da sem začel intenzivno ustvarjati in objavljati svoje umetnine na Instagramu. Vsak dan sem delil novo sliko, kar je prineslo vedno več novih sledilcev in pozitivnih odzivov. Zanimanje za nakup mojih slik je naraščalo, zato sem se kmalu odločil, da oblikujem svojo spletno stran in trgovino, prek katere danes prodajam večino svojih umetniških printov.
Na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in Zagrebu ste študirali stare tiskarske tehnike, kot sta litografija in jedkanica. Kako to kombinirate z novimi, modernimi tehnikami?
Študij vizualnih komunikacij v Ljubljani je bil zame predvsem usmerjen v grafično oblikovanje, kar je bilo izjemno poučno. Vendar sem vedno bolj užival v risanju in slikanju kot v oblikovanju. Na zagrebški akademiji sem se bolj osredotočil na grafiko, risbo in tipografijo. Še posebno sem se navdušil nad litografijo, saj je ta proces od začetka do konca zahteven, vendar prinaša izjemne in edinstvene rezultate. Tudi kamnotisk ima svoj poseben čar. Končni izdelek ponuja izjemne detajle, še posebej efekti litografske krede, ki jo digitalno imitiram v nekaterih od svojih del. Danes večino svojega ustvarjanja opravljam na iPadu. Kljub temu še vedno uporabljam tradicionalno skiciranje in risanje, vendar to večinoma za prvotne ideje, ki jih kasneje prenesem v digitalno obliko. Rad združujem elemente analognega ustvarjanja z digitalnim in si prizadevam, da so digitalna dela videti, kot da so narejena na analogen način.
Kako ste se našli v pop artu in kaj vas pri tem najbolj navdušuje?
Žive barve in portreti. Že ko sem bil majhen in sem začel risati, je bil najbolj pogost motiv portret. Kasneje, ko sem začel uporabljati barve, se je nekako razvil moj lasten slog in stil, to je pop art. Zaradi živahnega in izrazitega sloga je takoj pritegnil mojo pozornost. To umetniško gibanje me je pritegnilo s svojo sposobnostjo, da vsakdanje predmete in ljudi prikažem na način, ki je zabaven in izrazit.
Ali vam te tehnike omogočajo več svobode pri izražanju vaših idej?
Tako je. Uporaba živih barv in portretiranje mi omogočata izražati mojo kreativnost in čustva na način, ki je edinstven zame. Ta kombinacija mi daje veliko možnosti za ustvarjanje in raziskovanje različnih izraznih poti, kar je ključno za umetniški proces.
So živopisne slike tudi odraz vašega pogleda na svet? Kaj je vaše življenjsko vodilo in kako ga uresničujete skozi umetnost?
Moje slike skoraj vedno vključujejo malo humorja, kar je nekako tudi moje življenjsko vodilo. Drzni si biti smešen, navihan, saj se življenje vendarle hitro izmika. Nikoli ga ne jemlji preveč resno, saj iz njega vendarle ne boš prišel živ.
Kot pravite, živahni dizajni in portreti niso namenjeni »razumevanju« niti neskončnemu razmišljanju. Čemu so torej namenjeni?
Moje slike ne zasledujejo kompleksnih zgodb ali abstraktne filozofije. Raje ustvarjam umetnine, ki odražajo tisto, kar me osebno navdihuje, in to skušam predstaviti na zabaven in humoren način. Portreti, ki jih ustvarjam, vključujejo elemente, ki odražajo misli ali zanimive anekdote o osebi, ki je upodobljena. Te elemente skušam prikazati na način, ki je jasen in neposreden. Čeprav moja dela niso obremenjena s kompleksnimi sporočili, imajo svojo vrednost v tem, da prenašajo pozitivno energijo, razveseljujejo opazovalce. Namen mojih slik je vzbuditi veselje, smeh in pozitivna čustva ter omogočiti ljudem, da se sprostijo in uživajo v umetnosti na lahkoten način.
Kako je prišlo do sodelovanja z znanimi blagovnimi znamkami, kot so Ray-Ban, Swatch, Glenfiddich …?
Našli so me na družbenih omrežjih, kar je bila resnično neverjetna izkušnja. Sodelovanje z uglednimi blagovnimi znamkami, kot je Ray-Ban, je zagotovo umetniški dosežek, ki me postavlja na svetovni zemljevid. Na začetku je bilo to sodelovanje usmerjeno v ustvarjanje kreativnih kampanj za evropski trg, kasneje pa smo sodelovanje razširili tudi na azijski trg. Naša skupna pot je trajala celo leto, na kar sem zelo ponosen. Stvari, kot so Lucky Cat, Dalmatian Dog in Fancy Fish, ki sem jih ustvaril za Ray-Ban, so postale izjemno priljubljene v moji spletni trgovini in med mojimi sledilci. Sodelovanje z Glenfiddichom je prišlo prek mojega omrežja, ki sem ga gradil skozi leta v Amsterdamu, z YouTubom prav tako prek Instagrama. Obe znamki sta iskali mladega in svežega umetnika s svojim edinstvenim slogom, ki izstopa. To je bila zame čast, saj sem imel priložnost deliti svojo kreativnost s širšim občinstvom in pridobiti prepoznavnost v industriji.
Od kod prihajajo kupci vaših slik?
Umetniške printe prodajam po celem svetu, od Azije do Amerike. Moje delo je našlo svojo pot v različne dele sveta, kar mi daje občutek izjemnega zadovoljstva in povezanosti z ljudmi in kulturami po vsem planetu. Nedavno sem moral podpisati različne pravne dokumente za Netflix, ker bo eno od mojih del vidno v televizijski seriji. Iskreno, nikoli nisem pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo. (smeh)
Nekaj časa pa ste delali tudi v restavraciji ...
Z veseljem delim, da sem strasten kuhar, kar je tudi moj hobi, ki mi prinaša veliko zadovoljstva. (smeh) Kuhanje mi omogoča izraziti kreativnost, še posebno pri postavljanju hrane na krožnik, saj je estetika jedi prav tako pomembna kot njen okus. Zgodba mojega kuharskega potovanja se je začela takoj po zaključku moje prve službe. Na začetku nisem imel veliko kuharskega znanja, vendar sem bil vedno »kmečki poba« in zmožen hitrega prilagajanja, kar mi je pomagalo, da sem se hitro vključil v kuhinjsko okolje in se izenačil z veliko bolj izkušenimi sodelavci. Delo kuharja mi je omogočilo, da sem pokril svoje mesečne življenjske stroške v Amsterdamu, ki ni ravno poceni mesto za življenje. Čeprav uspešno služim s svojimi umetniškimi deli, so tudi meseci, ko je povpraševanje manjše, zlasti poleti. Vendar se trudim, da ohranim ravnovesje med svojim hobijem kuhanja in umetniškim ustvarjanjem, saj mi obe dejavnosti prinašata veselje in izpolnitev.
Kako pogosto obiščete rodne Žiri in kako to, da ste se odločili za poroko v Sloveniji, in ne v Amsterdamu, od koder prihaja zdaj že vaš mož?
Domov se vračava vsaj štirikrat na leto. Poskušava priti v vsakem letnem času za vsaj en teden. Da se poročiva v Sloveniji, je bilo dorečeno brez velikega razpravljanja. (smeh) Na nek način je bilo očitno, da je to najboljša izbira v več pogledih – ceneje je kot v Amsterdamu, domača lokacija, pomoč moje družine. Najini prijatelji prihajajo z vseh koncev sveta, želela sva jih popeljati skozi čudovito Slovenijo in jih povabiti na domači grič na Žirovskem vrhu. Pokazati prelepe razglede, naravo in mojo slovensko stran, ki je v Amsterdamu dosti ljudi ne opazi. (smeh)
Kot ste povedali v nekem intervjuju, ste šele v Amsterdamu lahko zaživeli zares »svobodno« oziroma niste več čutili potrebe, da bi skrivali svojo istospolno usmerjenost. Se je tudi v Sloveniji že kaj spremenilo, vlada kaj večja odprtost do istospolnih parov? Ali je mogoče celo obratno, če sodimo po incidentih na paradah ponosa?
Parada v Amsterdamu je zabava za vse, medtem ko gre v Sloveniji in nekaterih drugih državah še vedno bolj za protest. V Sloveniji so se sicer v zadnjih letih glede odprtosti do istospolnih parov pojavile spremembe v pozitivno smer. Uveljavitev zakonske zveze istospolnih parov leta 2017 je bila pomemben korak naprej, ki je pripomogel k večji enakopravnosti in sprejemanju. A še vedno je treba delati na spremembi družbene zavesti ter odpravljanju predsodkov in diskriminacije. Kljub izzivom pa vidim pozitiven trend in upam, da se bo Slovenija še naprej premikala proti večji strpnosti in sprejemanju raznolikosti. A kolikor zasledim v medijih, ta čas ne gre na bolje. Vsaj letošnja parada ponosa je to pokazala. Me je res kar zabolelo, kar sem prebral in videl v medijih – kraja in zažiganje mavričnih zastav, obmetavanja z jajci, fizični napadi, neodzivnost policije ... V Amsterdamu so policisti del sprevoda – nosijo zastave LGBT+ in izkazujejo svojo podporo skupnosti.
Ali pogrešate Slovenijo oziroma mogoče celo razmišljate, da bi se kdaj vrnili?
Pogrešam svojo družino in prijatelje, še posebno pa mamino odlično kuhanje. Pogrešam nabiranje gob in borovnic. Fizično delo na kmetiji s svojimi brati in očetom. Ko sem stran od doma, cenim te trenutke še bolj in komaj čakam, da se znova združimo in ustvarimo nove spomine. Najin cilj v prihodnosti je kupiti oziroma zgraditi majhno počitniško hišo, čeprav še nisva določila točne lokacije. Žiri so nama zelo všeč, vendar tudi bližina obale ima svoj čar. Selitev nazaj za zdaj ni v načrtu, le to, da pogosteje obiskujeva Slovenijo.