Hamleti ne jočejo, kajne?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 09:27

Prva premiera v novi gledališki sezoni je bil konec septembra uprizorjeni avtorski projekt Zadnji Hamlet režiserke Lee Kukovičič v koprodukciji Prešernovega gledališča in zavoda Bunker.

Kranj – Fantje ne jočejo je nekoč z nič kaj možatim glasom zapel melanholični pevec, ki je bil vse prej kot idealna podoba moškosti. Obče sprejeto, »od narave in boga pogojeno« floskulo je s tem obrnil na glavo. Ker – da, tudi fantje pač jočejo. Podoben princip je konec septembra ubral Zadnji Hamlet v Prešernovem gledališču. Z njim smo soočeni, še preden vstopimo v dvorano: sredi foajeja stoji klasična hamletovska lobanja, ki ji iz oči lijejo solze. A ne le lobanja; primorani smo se spopasti tudi z marsikomu neprijetno podobo – poleg nje jočejo štirje odrasli moški.

Avtorski projekt Zadnji Hamlet je zaključni del trilogije Ko moški jočejo. Uvedel jo je simpozij Ko moški jočejo, se svet ustavi, sledile so t. i. jokalne intervencije z naslovom Zadnji Hamlet, predigra na Tednu slovenske drame, zdaj pa je tu še predstava.

Kranjski Hamlet ima rdečo zaveso, ima oder in občinstvo, ima celo kostum z imenitno širokimi pleči; vendar je vse to v funkciji nečesa popolnoma drugega kot le ponovnega uprizarjanja Shakespearovega najpopularnejšega princa. Zadnji Hamlet pravi, da bo s Hamletom enkrat za vselej obračunal. Na prvem nivoju je to deklarativno in sistematično – odpor v najpreprostejšem pomenu besede, s smešenjem. V uvodni sekvenci v humornem in ironičnem slogu Miha Rodman – kakopak možato širokih ramen – predstavi »hamletsko« statistiko: Hamlet je sprožil množico triurnih gledaliških predstav, 165 štiriurnih filmov, 553 zahodno-teoretskih knjig, 33 produkcij v slovenskem prostoru, 60 prevodov v češčino, samo 6 v slovenščino, 29.551 besed, od tega ima samo Hamlet 358 replik, monologov, samogovorov … »Moral bi se igrati samo Hamlet, 24 ur na dan – in to samo za moške,« slišimo z odra.

Drugi nivo »obračunavanja« je bolj hermetičen, sprevračanja se loteva na konceptualni in performativni ravni – hoja gor in dol v enih in istih krogih, sedenje na prozornem plastičnem napihnjenem fotelju, ki skozi predstavo spušča, pogovor matere in sina, iz katerega razbiramo zgodovino zatiranja čustev moških članov družine in čustvene posledice, ki jih ima to za posameznika. V izvrstnih modernih, a vendar hamletovsko »napihnjenih« kostumih, oblikovala jih je Olja Grubić, s hojo po odru, za koreografijo je poskrbela Nataša Živković, v predstavi ob že omenjenem Rodmanu nastopita še Borut Veselko in Blaž Setnikar, lik edine ženske je oblikovala Živa Selan.

Kukovičič Hamleta uporablja kot družbeni simbol, skozi katerega zaslišuje koncept moškosti, njeno inherentno zapiranje čustvovanja, ker je to kakopak šibkost. Tako se moški pogosto znajdejo v začaranem krogu psihološke represije. Osrednji del predstave, ki je izrazito performativen, pa lahko gledalcu predstavlja težave z interpretacijo. Zdi se namreč, da ponekod umanjkajo konkretnejše oporne točke, ki bi nam pomagale pri razumevanju. Uprizoritev nastavi več intrigantnih idej, ki pa jih mora gledalec razviti sam, ker odrska postavitev jasnih odgovorov ne ponudi.

Moškost je – kakor hamletovstvo – izjemno krhek in venomer spreminjajoč se koncept, ki se prilagaja željam in potrebam tistega zgodovinskega trenutka, ki mu pade v roke. Nobenega (ne hamletovstva ne moškosti) se ni mogoče na mah znebiti, lahko pa skozi izzivanje in sprevračanje njunih najbolj stereotipnih simbolov bolje razumemo in prilagodimo tako, da nam ponudita novo, radikalno mehko odslikavo – Hamleta, moškega, človeka. Tudi Hamleti jočejo. In kranjski Hamlet ne more biti zadnji.