Od malega sem želel biti zdravnik
Podaljšane počitnice se te dni končujejo tudi za diamantnega maturanta Gašperja Posedija z Brega ob Savi. Zdaj že nekdanji dijak Gimnazije Želimlje je v redko druščino dijakov, ki so na letošnji maturi zbrali vseh 34 točk, vstopil naknadno, po podanem ugovoru. Že od otroških let naprej si je želel postati zdravnik, zato ne čudi, da bo šolanje nadaljeval na medicinski fakulteti v Ljubljani.
»Že od nekdaj sem si želel postati zdravnik. Ta poklic in njegovo poslanstvo mi je predstavila predvsem stara mama, ki je bila splošna zdravnica. Prav njeno pripovedovanje o delu v ordinaciji me je najbolj potegnilo v svet zdravstva.«
Za diamantni uspeh ste izvedeli naknadno, po podani pritožbi. Zakaj ste podali ugovor?
Za ugovor sem se odločil po tem, ko sem videl, da mi je pri angleščini zelo malo zmanjkalo do višje ocene, samo 0,25 odstotka. Nisem bil ravno povsem prepričan, a imel sem kar dober občutek, da bi bilo možno dobiti tudi višji rezultat, saj se mi je zdelo, da je bil v esejskem delu eden izmed ocenjevalcev prestrog. Tako sem se odločil za ugovor. Poskusiti ni greh, bi lahko rekli. In izkazalo se je, da sem imel prav.
Ste bili tisti mesec, ko ste čakali na odločitev komisije Državnega izpitnega centra, kaj na trnih?
Ne vem, če sem bil ravno na trnih, saj sem imel občutek, da imam kar dobre možnosti. Pa tudi sicer sem bil zadovoljen z uspehom, ne glede na uspešnost ugovora.
Ste sicer pred maturo pričakovali tako dober rezultat?
Moram priznati, da sem imel kar velik razpon pričakovanj, saj nisem ravno natančno vedel, kako dobro mi je šlo pri vseh predmetih. Sem pa vedel, da bom imel zadosti dober rezultat, da se bom lahko vpisal na medicinsko fakulteto. Nisem se torej preveč obremenjeval z rezultatom, dopuščal sem vse možnosti. Sem pa bil pozitivno presenečen že nad svojo prvotno oceno, torej da sem dosegel 33 točk, po uspešnem ugovoru in vseh doseženih 34 točkah pa je bilo razumljivo veselje še večje. Ko so mi po nekaj tednih sporočili novico, da sem diamantni maturant, se mi je na začetku zdelo kar nepredstavljivo, da sem dosegel najvišji rezultat.
Navdušenje so najbrž z vami delili tudi domači?
Nisem povsem prepričan, da so sploh pričakovali, da bom tako uspešen. Mislim, da so bili kar ponosni name. Pripravili so mi manjše praznovanje, na katerem smo proslavili ta dosežek.
Predstavljam si, da je za popoln uspeh na maturi potrebnega kar veliko učenja. Kakšen je bil vaš recept? So odločale končne priprave ali nakopičeno znanje v vseh štirih letih gimnazije?
Najbolj pomembno je, da si vesten in priden učenec vsa štiri leta srednje šole. Če sem iskren, se pred maturo sploh nisem kaj bistveno učil, razen za ustne izpite. Vsaj v mojem primeru je torej bila zelo pomembna štiriletna priprava, še posebej pa v zadnjem, četrtem letniku, ko smo pri posameznih predmetih s profesorji sproti utrjevali znanje in sem lahko že med letom dodatno delal na tistih področjih, kjer sem bil bolj šibek.
Maturo ste sicer opravljali iz slovenščine, matematike, angleščine, kemije in biologije. Vas je kakšen predmet vseeno skrbel?
Najbolj me je skrbel esej pri slovenščini, a sem se na koncu pri njem zelo dobro odrezal. Sem bil kar presenečen nad tem, glede na to, da je bila tema eseja kar zahtevna – Ženska na odru sveta. Sicer imam raje naravoslovne predmete, ker po navadi zadošča poznavanje načina postopka, torej razumevanje snovi, in torej ni potrebno toliko učenja na pamet.
Če sem prav prebral na spletni strani Gimnazije Želimlje, je vaša generacija dosegla najvišje povprečno število točk v zgodovini šole. Ste se zavedali, da ste bili del tako uspešne generacije?
Naša generacija je imela že ob vpisu na gimnazijo zelo visoko omejitev. Če se prav spomnim, smo lahko izgubili samo štiri ali pet točk, tako da je bila to do tedaj najvišje postavljena meja v zgodovini šole in so bila tudi zato naša pričakovanja za maturo kar visoka.
Ste imeli sicer kaj težav s prehodom iz osnovne šole, obiskovali ste jo na Orehku, v gimnazijo? In zakaj ste izbrali ravno Gimnazijo Želimlje?
Za Gimnazijo Želimlje sem prvič slišal od svoje sestre, ko se je sama hotela vpisati nanjo, a ji zaradi visoke omejitve na žalost ni uspelo. Prehod iz osnovne šole v srednjo zame niti ni bil tako zahteven. Na začetku je bilo sicer potrebno nekaj časa, da sem pridobil drugačne delovne navade, saj je bilo v srednji šoli snovi precej več kot v osnovni šoli. Mislim, da sem se relativno dobro adaptiral na nove razmere in si tudi našel način učenja, ki mi ustreza, da si snov najlažje zapomnim. Ker sem bolj vizualni tip, je zame zelo pomembno, da imam urejene in razumljive zapiske, iz katerih se lahko pozneje učim.
Po čem vam bo ostala v spominu Gimnazija Želimlje?
V štirih letih se mi je nabralo veliko lepih spominov, sklenil sem tudi veliko iskrenih prijateljstev, ki se bodo, verjamem, obdržala do konca življenja. Živel sem namreč v tamkajšnjem Domu Janeza Boska, veliko smo tudi potovali po Evropi, tako da je bilo veliko priložnosti za skupna druženja. Menim tudi, da mi je program gimnazije dal neko širino, celosten pogled na svet, možnost, da na stvari in situacije pogledam iz različnih zornih kotov. To se mi zdi najpomembneje.
Zakaj odločitev za študij medicine?
Že od nekdaj sem si želel postati zdravnik. Ta poklic in njegovo poslanstvo mi je predstavila predvsem stara mama, ki je bila splošna zdravnica. Prav njeno pripovedovanje o delu v ordinaciji me je najbolj potegnilo v svet zdravstva. Za nameček pa tudi mami dela v zdravstvu, tako da je bila odločitev še lažja.
Tudi vas, tako kot staro mamo, zanima družinska medicina?
Za zdaj imam odprtih več možnosti. Trenutno me še najbolj zanima onkologija, a nisem še povsem odločen. Za končno odločitev imam ne nazadnje še dovolj časa.
Glede na pomanjkanje zdravnikov vam zaposlitve verjetno ne bo težko najti. Ali kdaj razmišljate, zakaj se več mladih ne odloča za zdravniški poklic?
Predvidevam, da najbrž predvsem zaradi zahtevnosti in dolgotrajnosti študija, pa tudi zaradi odgovornosti in pritiskov, s katerimi se zdravniki soočajo pri svojem delu.
Ste kdaj razmišljali o študiju v tujini ali pa morda kasnejšem delu?
Ko sem bil mlajši, me je tujina bolj zanimala, zdaj pa imam vedno večjo željo, da bi bil zdravnik v Sloveniji. A si vrat še ne zapiram, puščam si tudi to možnost. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje.
Kaj bi vas prej potegnilo v tujino – boljši zaslužek ali pogoji za delo?
Verjetno boljši pogoji dela, novejša oprema ...
Končujejo se vam najdaljše počitnice, odkar ste še kot prvošolec prestopili prag šole. Kako ste jih preživeli?
Večino časa sem opravljal študentsko delo v Bohinju, in sicer v strežbi in na parkirišču. Želel sem poskrbeti za nekaj prihrankov, ki jih bom lahko porabil za študentsko življenje, za najemnino, prehrano, saj bom med študiranjem živel v Ljubljani. Bil pa sem tudi na morju na Hrvaškem in teden dni na Malti. Mislim, da sem se kar dobro spočil in si nabral zadosti energije za prihajajoče študijsko leto. Tega že nestrpno pričakujem.
Radi potujete?
Zelo, za seboj tudi že imam kar nekaj potovanj. Pred Malto sem bil nazadnje s prijatelji v Maroku, sicer pa smo, kot sem že omenili, tudi z Gimnazijo Želimlje veliko potovali po Evropi. Vsako leto smo šli na dve potovanji, razen v času korone. Prepotovali smo od Italije, Slovaške, Poljske, Nemčije, Avstrije do Francije, Španije in Norveške. Sam oziroma s prijatelji pa sem bil tudi na Madžarskem, v Latviji, na Cipru … Zelo rad potujem po svetu, saj si tudi na ta način pridobiš veliko novih pogledov na svet. Zabavno mi je potovati v lastni režiji, ker pri tem pridobivaš nove izkušnje, potrebna je tudi predhodna organizacija, kar prav tako rad počnem.
Imate sanjsko destinacijo?
Japonska. Že dolgo si jo želim obiskati, saj mi je všeč njena kultura, nekoliko drugačen način življenja, kot ga imamo tu, v Evropi.
Kaj poleg potovanj še radi počnete v prostem času?
Predvsem rad slikam z oljnimi barvami, zlasti mi je ljubo upodabljanje narave. Že od nekdaj imam nekaj ustvarjalne žilice, zato sem se tudi začel ukvarjati s tem medijem, kar se je izkazalo za kar uspešno. Slikanje je tudi moj način sprostitve, da si zberem misli, z njim izražam svoje občutke. Včasih rad primem tudi za fotoaparat in si pogledam dober film.