Portugalska
V Portugalsko sva se pripeljala s kolesom v kraj Barca d'Alva, ki je na meji med Španijo in Portugalsko. Bil je 13 km dolg spust, kjer sva ponovno srečala reko Duero, ki se na Portugalskem imenuje Duoro. Zopet so oglaševali, da je to turistična regija z lepimi vinskimi cestami. Imela sva lepe predstave, kako naj bi bilo … Po reki je plula luksuzna ladja, ki je potnike vozila od Porta do omenjenega kraja »na koncu sveta«. Še pred tridesetimi leti je tukaj vozila železnica in zdelo se mi je povsem samoumevno, da so to staro železniško progo že zdavnaj spremenili v kolesarsko ali pešpot. Spust do reke je bil seveda prijeten, seznanitev z realnostjo pa je bila precej drugačna. Po reki je vozila le luksuzna ladja, ki popotnikov, kot sva bila midva, ni vzela na svoj krov, pot nekdanje železnice pa ni bila preurejena v kolesarsko pot. Na voljo je bila ena sama pot, 13 km vzpona po drugi strani hriba. Bilo je vroče in kamor si pogledal, same strmine. Ko je človek obupan, tedaj se prično dogajati lepe reči. Pojavil se je mož, ki naju je s poltovornim avtom peljal gor v ta strm hrib. Potem se je pokvarilo kolo. Potrkala sva pri neznancih in pomagali so. Kot prikazen z neba sva se pripeljala do vaške gostilne, kjer so imeli nekaj za pod zob. Zunaj so sedeli starejši moški, ki so naju gledali kot deveto čudo, od kod ta dva s kolesi in vso to kramo. Polno je vinogradov portovca, oljk in mandljev. Reka je razdeljena v štiri sektorje, ki jih pregrajujejo jezovi hidroelektrarn. Žal vozijo po njej le luksuzne ladje in nobenega trajekta za »navadne smrtnike«. Tako sva kolesarjenje po strmih bregovih in klancih zamenjala za vožnjo z vlakom, ki naju je pripeljal v Porto. Če sva srečala na poti po notranjosti Iberskega polotoka pretežno stare ljudi, je bilo v Portu takoj občutiti mladost in svežino. Šele tam sem izvedela, da je ravno tedaj bilo v Lisboni svetovno srečanje mladih s papežem. Bilo je polno mladine s celega sveta, prepevali so, razobešali zastave svoje dežele, vsi so radi klepetali in se fotografirali. V primerjavi z opuščenimi vasmi in starimi ljudmi v notranjosti dežele je bil to svež veter, ki te obdaja z optimizmom in navdušenjem. Porto sva si ogledovala kot običajna turista in imaš kaj videti. Mesto je pod Unescovo zaščito, najbolj prepoznavni so mostovi čez reko Duoro. Ljudje občudujejo železni most, ki ga je konstruiral Eifel, plutovino, palače in cerkve, obdane z azuleji (posebno kositrno keramiko), portovec, čolne s starimi sodi, restavracije in gostilne, spominke. Vse to je Porto. Ko sva prišla domov, je Janez poljubil svoje električno kolo. Portugalska ni kolesarjem prijazna dežela, nima razvite kolesarske infrastrukture, domačih kolesarjev je premalo, preveč je strma in razgibana. Vseeno je zelo lepa.