Česar nimaš, ne moreš deliti

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 21. september 2023 / 11:02

Od šanka do šanka, 2. del

»… Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je zelo pretreslo. Adolf mi je nekoč dejal, da bo zvečer, ko bomo zaprli vrata, gostil nekaj prijateljev, ki bi me radi videli golo. Njegova želja me je zelo prestrašila. Kako, golo?! Zakaj?«

Julijana ves dan ni spravila vase niti grižljaja. S strahom je čakala, da bo ura odbila enajsto zvečer, ko bo prepuščena na milost in nemilost Adolfovim prijateljem.

»Prej, preden smo zaprli, me je poklicala v kuhinjo gostilničarka in mi ponudila rožnat 'šlafrok'. Narejen je bil iz nekakšne zelo lahke pene, spredaj so bili pa gumbi ... Da se boš hitreje slekla, mi je še rekla. Danes, ko so drugi časi, bi kdo rekel, da je bil osmi marec, ko se je vse skupaj dogajalo, izbran s posebnim pomenom. Češ moški so me hoteli ponižati. Pa ni bilo čisto tako. Tisti večer so vaški gasilci organizirali veliko osmomarčevsko žensko zabavo v svoji sindikalni dvorani, pa so bili možje zato svobodni in so lahko počeli, kar so želeli. Gostilna je bila prepolna, vino je teklo v potokih. Tistih trenutkov ne bom nikoli pozabila, tako sram me je bilo! Ne vem, koliko časa je trajalo slačenje, dolgo ne, a ko sem na mizah obstala gola, sem si pokrila obraz z dlanmi in zajokala. Je moškim postalo nerodno, ker so jo hitro pobrali domov? Adolf mi je dal nekaj denarja z besedami, da bom morala biti naslednjo soboto spet na voljo. Nič mu nisem odgovorila. Sredi noči sem pobrala svoje ubogo imetje v kovček, se izmuznila v gostilno ter iz predala, kjer smo hranili dnevni izkupiček, pobrala ves denar. To sem naredila brez slabe vesti. Zdelo se mi je, da mi je pripadal. Leta, ki so sledila, niso bila lahka. Najprej sem, spet na pol zastonj, pazila na otroke, potem sem pomagala pri spravljanju lesa iz gozda, skoraj eno leto sem pomagala nekemu fotografu v temnici, kjer sem razvijala fotografije. Zaposlitve nisem iskala, ker nisem imela dokumentov. Še zdravstvene izkaznice ne, kaj šele osebnega dokumenta. Po spletu okoliščin sem našla delo pri neki oficirski družini v Kranju. Skrbela sem za dva otroka, čistila stanovanje in pazila na starejšega gospoda (pravega lastnika stanovanja), ki je bil precej dementen, včasih tudi nasilen. Stara sem bila že dvaindvajset let. Gospa je pogosto hodila po nakupih v Avstrijo. Ko me je nekoč povabila s seboj, sem ji povedala, da nimam nobenih dokumentov. Do konca življenja ji bom hvaležna, da je naredila vse, da sem jih dobila. V zameno za ves trud sem ji skoraj eno leto delala brez plačila. Nisem imela prijateljev, kam bi pa lahko šla, kdo bi mi dal kakšen nasvet? Nihče. A potem se je tudi meni nasmehnila sreča. Moja oficirska družina, ki mi je kljub vsemu zelo prirasla k srcu, se je začela počasi pripravljati na odhod. Bližalo se je leto 1990, iz pogovorov sem ujela marsikaj. Saj ne da bi sovražili Slovenijo, zdelo se jim je, da bi bilo zanje bolje, če bi odšli domov. Enkrat v aprilu so mi povedali, da bo stanovanje prevzel nov najemnik. Predstavili so me Danilu in Tončki, ki sta se strinjala, da skupaj s stanovanjem 'prevzameta' tudi mene. Ob selitvi sta s seboj pripeljala tudi ogromno knjižnico. Začela sem brati knjige. To sem počela vsako minuto, še ponoči, če le nisem bila preveč utrujena. Včasih je pri nas prespal Mirko, Tončkin brat. Na račun moje bralne vneme se je zmeraj šalil. Bil je samski, žena mu je ušla z drugim, zato je bil precej zagrenjen. Z menoj se je pa rad pogovarjal. Popravljal je kolesa, televizorje, skrbel za traktorje, ukvarjal se je tudi z mizarstvom, saj je, ko je bil ravno dobre volje, izdeloval lesene mize, ki so jih poznali daleč naokoli. Nekoč me je prosil, če bi prišla tudi k njemu malo pospravit. Pa sem šla. O, v kakšnem svinjaku je živel, pa je imel lepo hišico! Skupaj sva jo prepleskala, zamenjal je vrata in nekaj dotrajanih oken, kar sam je naredil tudi kopalnico. 'Samo ženske se mi manjka!' mi je omenil, ko me je peljal nazaj domov. Nisem ga imela rada, sploh vedela nisem, kaj bi to lahko pomenilo, saj me ni nihče naučil. Zmeraj sem bila dobra le za delo. S težkim srcem sem se poslovila od Danila in Jožice ter njunih sinov, saj sem se kar malo navezala nanje. Ob slovesu sem lahko s seboj odpeljala knjige, ki sem si jih sama izbrala. Mislim, da te bo zanimalo, kakšna je bila moja prva intimna izkušnja. Poskušala sva, pa nama ni uspelo. Bilo nama je nerodno, mene je bilo še zelo sram, pa še slabo sva se poznala. Na srečo se je malo pošalil, pa je zadrega izginila. Nikoli mu nisem omenila, a zelo rada bi doživela kaj podobno lepega, kot sem brala v knjigah. Pri mojih petintridesetih, že v svobodni Sloveniji, nama je uspelo, da sva zaplodila sina. Bila sem tri mesece noseča, ko so me obvestili, naj pridem uredit očetov grob. Na pokopališče so neznanci razdejali srbske grobove. Šele ob tej novici mi je kapnilo, da je bil oče pravzaprav po rodu Srb. V dvajsetih letih, kar sem odšla, se je rojstni kraj zelo malo spremenil. Mama je ležala na smrtni postelji in me ni prepoznala. Bila je zelo umazana, rjuhe, na katerih je ležala, so bile umazane. Nič nisem čutila do nje. Sosedi, ki jo je varovala, sem pustila dovolj denarja za pogreb in za ureditev groba. Na poti domov sva z Mirkom želela zaviti še v gostilno, kjer sem nekoč služila. Bila je zaprta. Povedali so mi, da je gospa umrla, Adolf pa je bival pri hčerki. Vse se vrača, vse se plača, sem si rekla. Z Mirkom se dobro razumeva, sin nama je v veselje. Sem kar zadovoljna, čeprav bi bila rada tudi srečna, a ne znam biti.«