8372
Toliko je obeliskov v mestecu na vzhodu Bosne. To je bil cilj mojega obiska Balkana. Potoval sem sam. Rahlo balkansko vzdušje se je začelo na letalu za Beograd, precej več na avtobusu do Novega Pazarja. Mesto s pretežno muslimanskim prebivalstvom (Bošnjaki). Stara Čaršija spominja na Baščaršijo v Sarajevu: mešanica sedanjosti in preteklosti, srbstva in islama, tradicije in novih tehnologij, veliko žensk nosi naglavne rute; burke, ki prekrijejo celo telo in obraz, so le redke, mešanica neobritih, dolgobradih moških in urejenih poslovnežev, čevapčičev in raznašalcev hrane na kolesih … Napetosti v zraku ni čutiti, verjetno je ključni razlog za to solidna politična vključenost vseh narodnosti v družbo in verjetno so se prav zato izognili zadnji balkanski moriji.
Povsem drugače je na vzhodu Bosne. Potrebno je veliko previdnosti, kaj koga vprašaš in kako se pogovarjaš o »resnicah« med narodi in še posebej o »resnicah« v zadnji vojni. Kljub zgodovinskim dokazom si oba naroda različno razlagata iste zgodovinske dogodke. Skoraj nerazumljivo je, kako veliko moč ima na človeka ideologija. Vstop v Srebrenico je šokanten. Nekaj kilometrov pred tem krajem je pokopališče umorjenih Bošnjakov. 8372 obeliskov spominja na grozote, ki jih lahko stori človek človeku. Mir, spokojnost, jok obiskovalcev, obeliski vsenaokrog. 8372. Travnik obeliskov. 8372. Sprehod spoštovanja do umrlih te ne more pustiti ravnodušnega. 8372. Razen če si omejen z ideologijo večvrednosti, z ideologijo religij, z ideologijo norosti. Prišel sem se v imenu človeštva opravičit vsem tam pokopanim. Njihov bog jih je zapustil, drugi bog jim ni dal opore. Človeška zloba je požrla oba. Odprla so se jim le vrata pekla. S človeško pametjo ni mogoče razumeti. 8372. V nekaj dneh leta 1995. 8372 mož, sinov, očetov, vnukov. Brez razloga – samo ker so živeli svojo vero in svojo drugačnost. Na obelisku je zapis: »Ne recite za one koji su na Allahovom putu poginili: Mrtvi su. Ne, oni su živi ali vi to ne osječate.« Prevod: Ne recite za tiste, ki so na Alahovi poti umrli, da so mrtvi. Ne, oni so živi, le vi se tega ne zavedate. Konec prevoda.
Trpljenje, ki je bilo s tem dejanjem povzročeno, živi naprej. Drevesa, voda, prst, narava ga ne morejo posrkati. Tako ostanemo živemu trpljenju na razpolago le človeška bitja, ki ga moramo odigravati naprej. Toliko žalosti, obupa, nemoči in groze je težko najti na enem mestu. Ljudje so se mi zahvalili, da sem jih obiskal z namenom poklona 8372. Globoko so me pretresla srečanja z domačini, potomci 8372. S svojimi zgodbami živijo naprej v borbi za preživetje. Med etnične in medverske napetosti pa tudi. Kot že stoletja. Domov sem se vračal v kombinaciji avtoštopa in avtobusa. Iz Bosne namreč dnevno vozi veliko avtobusov proti Avstriji, Nemčiji, Luksemburgu – vsi skozi Ljubljano.