Zdravnica, razpeta med Slovenijo in Zambijo

Tina Volčič iz Reteč pri Škofji Loki je pred devetimi leti za tri mesece odšla na humanitarno-medicinsko odpravo v Nangomo. Z Zambijo je ostala povezana, saj od tam prihaja njen partner, s katerim imata dva otroka.

Humanitarno-medicinske odprave iz Slovenije v Zambijo, ki potekajo pod okriljem Sekcije za tropsko medicino, so stalnica. Del nje je bila leta 2014 tudi Tina Volčič. Takrat je za tri mesece odšla v misijonarsko bolnišnico v vasi Nangoma, ki je približno 180 kilometrov oddaljena od glavnega mesta Lusaka. Odprava ji je dodobra spremenila življenje, saj je spoznala današnjega partnerja, domačina iz Zambije, s katerim imata dva otroka.

V Afriko po izkušnje

»Ko sem šla v Nangomo prvič, sem bila skoraj pri koncu študija medicine. Od nekdaj me je zanimalo, kako deluje medicina v drugih delih sveta, poleg tega se mi je zdela to dobra priložnost za obisk Afrike in da ob tem naredim še nekaj dobrega za tiste, ki nimajo možnosti oskrbe, kakršne smo vajeni mi. Ljudem daleč stran sem lahko pomagala z lastnim delom,« je pojasnila odločitev za sodelovanje v humanitarno-medicinski odpravi. Prinesla ji je veliko novih izkušenj. »Bolnišnica dobi zelo malo denarja, precej manj od stroška, ki ga ima s pacienti. Posledično to pomeni, da je kadrovsko podhranjena. Glede na število pacientov, sprejme jih okrog 150, je zaposlenih zelo malo, še posebno zdravnikov. Pacienti so v veliki sobi, ni sob za nekaj pacientov ali za izolacijo kot pri nas. Velika razlika je v sami negi. Če smo pri nas vajeni, da jo opravljajo medicinske sestre, tam za paciente skrbijo svojci. Jih umivajo, hranijo ... Bolnišnica ima tudi oddelek pediatrije in ginekologije,« je povedala.

Na prvi odpravi se je zaljubila

Pojasni, da je nekoliko drugačna tudi slika bolezni. »Veliko več je infekcijskih bolezni, ki so specifično afriške, od malarije do parazitoz, veliko je tuberkuloz, virusa HIV ... Druga stanja so podobna kot pri nas. Zahodni način življenja je tudi v Afriki vse bolj prisoten, tako da so prisotne tudi bolezni sodobnega sveta, kot so debelost, sladkorna bolezen, rak ... K zdravniku pa pridejo ljudje žal pogosto v napredovani fazi. Značilno je pomanjkanje preventivnih programov, ki jih na nacionalni ravni praktično ni. Največja razlika pa je v možnostih za diagnostiko. Na voljo imaš samo rentgen in osnovni laboratorij. Težje primere pošljejo v klinični center. Zdravniki sicer znajo veliko, ni pa jih dovolj in manjka opreme. Prihajajo donacije iz tujine, donirajo tudi sodobne naprave za diagnostiko, a dostikrat ostajajo neizkoriščene, saj zahtevajo znanje za delo z njimi, ki jim ga ne podajo.« Poudarja, da smo kljub številnim kritikam našega zdravstvenega sistema lahko kar veseli, da imamo v Sloveniji dobro zdravstveno oskrbo. »Ljudje po svetu so prikrajšani za veliko stvari, ki se nam zdijo osnovne. Tam je veliko manjša dostopnost do preiskav, tudi stanejo. Obstaja nacionalno zavarovanje, a si ga privošči malo ljudi. Še več je preskakovanja vrst. To so žalostne zgodbe. Kdor si lahko privošči, plača. Te razlike so kar velike, ne samo v zdravstvu.«

Po treh mesecih, po koncu odprave, se je vrnila v Slovenijo. Zaključila je študij in pripravništvo in se po šestih mesecih še za štiri mesece vrnila v Zambijo, nato pa še enkrat za eno leto. Razlog za vrnitve je bila tudi ljubezen. Proti koncu prve odprave je spoznala današnjega partnerja, Zambijca, ki je v bolnišnico v Nangomo prišel kot zdravnik. »Po končanem pripravništvu morajo biti dve leti v eni izmed perifernih bolnišnic in država ga je poslala prav v tisto, v kateri smo bili mi. Tam je nato ostal tri leta. Na začetku pridejo kot pomoč, naslednje leto gre eden izmed zdravnikov, ki so tam, na specializacijo, in potem je bil on tisti, ki je upravljal to bolnišnico.« Ni pa bil razlog za njeno vrnitev samo ljubezen. »Preden sem vpisala specializacijo, se mi je zdelo dobro, da se lahko naučim še kaj zunaj okvirjev slovenske medicine. Oba razloga sta bila pomembna, da sem se vračala v Zambijo.«

Kevin rojen v Zambiji, Olivia v Sloveniji

V zasebni kliniki v Lusaki je dobila službo. »Zanimalo me je, kakšna je oskrba v zasebnih bolnišnicah, za razliko od javnih. Šla sem skozi proces priznanja študija, pridobivanja začasne licence. Trajnejšo lahko pridobiš šele po specializaciji, ki pa bi si jo kot tujka morala plačati sama. Pri njih sem delala dobrega pol leta.« Bila je noseča in v zasebni kliniki v Lusaki je leta 2016 rodila sina Kevina. »Sredi nosečnosti sem prebolela malarijo in od takrat naprej sem imela kar nekaj zdravstvenih težav, zato niti nisem želela tvegati potovanja nazaj domov. Sem si rekla, da se otroci rojevajo po celem svetu, da bo že v redu. Kevin se je rodil s carskim rezom v 34. tednu nosečnosti. Imela sem kar srečo.« Ko je bil star pol leta, sta šla v Slovenijo. Po nekaj mesecih sta se vrnila v Zambijo in potem znova v Slovenijo, kjer je začela specializacijo. »S partnerjem sva na isti dan začela specializacijo, jaz v Sloveniji iz družinske medicine, on v Zambiji iz kirurgije. K sreči se je dalo dogovoriti, da sem kakšno kroženje opravila tam, on pa pri nas,« pojasni Tina Volčič, ki je kot zdravnica družinske medicine zaposlena v Zdravstvenem domu Ljubljana.

Dve leti po rojstvu Kevina se je družina povečala. Leta 2018 se je rodila Olivia – v Ljubljani. »Glede na zdravstvene težave v prvi nosečnosti nisem želela tvegati. Tudi v drugo sem imela podobne težave in že vnaprej so mi napovedali carski rez. Se mi je pa zdelo zanimivo, ko so dejali, da ne vedo, kako so ga naredili v Afriki. No, povsem enako kot pri nas, ni bilo kakšne velike razlike.« (smeh)

Kaj bo prinesla prihodnost

Njen partner je ostal v Zambiji. »Končal je specializacijo. Dela v javnem zdravstvu. Pomanjkanje specialistov je veliko, in če si v javnem zdravstvu, ne moreš izbirati, kam boš šel. Prestavili so ga tristo kilometrov južneje od Lusake, kjer je vodja bolnišnice in tam živi. Ni tako enostavno zamenjati službe. Moraš najti zamenjavo,« pojasni še eno posebnost. Z otrokoma gredo vsako leto v Zambijo na počitnice, v Slovenijo pride tudi 'Daddy', kot ga kličejo.

Kevin je danes postal drugošolec. Obiskuje podružnično osnovno šolo v Retečah. Olivia je v isti stavbi v vrtcu. Oba sta temnopolta, govorita slovensko in angleško. »Med seboj se veliko pogovarjata v angleščini, tudi z Daddyjem, ko smo skupaj vsi štirje, je naš pogovorni jezik prav tako večinoma angleščina. Z babi, z mojo mami, govorita slovensko, z mano pa kakor jima bolj ustreza. O dogodkih, ki se jima zgodijo med slovensko govorečimi, razlagata v slovenščini, kar doživita v Afriki, pa v angleščini. Po rojstvu Olivie smo bili dobro leto v Zambiji. Kevin je tam obiskoval zasebni vrtec, in ko smo se vrnili in je šel tukaj v vrtec, je govoril samo angleško. Okolje tukaj ju je že navajeno in dobro se počutita. Vesta, da sta pol Zambijca in pol Slovenca, in na to sta ponosna. Radi hodimo tudi na dogodke, ki jih prireja društvo Afričanov v Sloveniji,« je še povedala Tina Volčič.

Kako bodo življenje usklajevali v prihodnje, še ne vedo. »Za nas bi bilo idealno, da bi bili malo tukaj, malo tam. Bomo videli, kako bo to izvedljivo s službami in šolo. Tam bi imela možnost zaposlitve le v Lusaki. Partnerja zelo zanima onkološka kirurgija in je zelo dejaven v evropskem združenju kirurgov onkologov. Možnost opravljanja subspecializacije ima v Lusaki. Če bo šel tja, se mu bomo pridružili. Seveda si želimo biti več skupaj. K sreči se srečujeva tudi na kongresih,« razmišlja.