Ko je tudi svoboda le navidezna

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Nasveti / / 11:28

V okviru Bralnice na vrtu Sokolskega doma v Škofji Loki so tudi letos pred začetkom novega šolskega leta v goste povabili »profesionalnega bralca« Aljošo Harlamova, glavnega urednika Cankarjeve založbe, ki je spregovoril o dramskih delih, ki jih bodo dijaki v novem šolskem letu obravnavali za esej na maturi.

Ujeti ali svobodni? je naslov tematskega sklopa za maturitetni esej pri slovenščini prihodnje leto. Glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist in literarni zgodovinar Aljoša Harlamov se je na sproščen in zanimiv način sprehodil skozi vsa štiri predpisana dramska dela – Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma, Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra, Veliki briljantni valček Draga Jančarja in Naše skladišče Tjaše Mislej – ter tudi tokrat poskušal poiskati zanimive stične točke vseh štirih dram.

Kot ključno dramo, prek katere se povežejo tudi ostale tri, je v ospredje postavil Sartrovo eksistencialistično enodejanko Zaprta vrata, saj se osnovne ideje iz te drame po njegovih besedah pojavijo tudi v ostalih treh. »Gre za absurdno situacijo: trije posamezniki se znajdejo v salonu, opremljenem v empirskem slogu, in pravzaprav ne vedo, zakaj so se znašli tam. Izkaže se, da je to morda pekel, saj so vsi trije mrtvi.« V sobi sicer ni nikogar, ki bi jih mučil, pekel se dogaja v dinamiki odnosov med njimi, ko obtožujejo, »mučijo« drug drugega. Osnovno sporočilo je torej, da pekel ni nek strašen kraj s hudički, ampak pekel drug drugemu ustvarjamo sami. »Drama je nastala ob grozotah druge svetovne vojne in je tako pekel samo metafora za tedanjo družbo.« To, je povzel Harlamov, je izhodišče tudi ostalih treh dram.

V vseh štirih dramah, je poudaril, je zelo pomemben kraj dogajanja – ljudje ne morejo pobegniti iz okolij, v katerih so se znašli. V Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja pekel predstavlja institucija, norišnica, v kateri je meja med tem, kdo je pacient, torej nor, in kdo je uslužbenec, zelo tanka. »Institucija je metafora tedanje jugoslovanske družbe in obsodba oblasti – oblast ne ve, kaj se dogaja s 'pacienti', skuša jih prepričati, da so nori, čeprav niso.« Tudi kraj iz odrske groteske Dogodek v mestu Gogi lahko po besedah Aljoše Harlamova razumemo kot zaprto institucijo, saj ima mesto vpliv na vse svoje prebivalce. »Tudi ko umreš, ne moreš pobegniti iz njega. Pobegne le Hana, ki jo je pri trinajstih letih v mestu posilil trgovski hlapec, a še ona se vrne. Posilstvo jo je namreč tako zaznamovalo, da nikoli ne more vzpostaviti normalnega razmerja z drugimi.« Ko se Hana po vrnitvi v mesto sooči s svojim posiljevalcem, ki je zdaj šibek starec, in se mu upre, spozna, da se ga ni treba bati. »Travma se tako na nek način pri njej razreši, pa spet ne, odvisno od tega, kako interpretiramo konec, ko se spet vsi postavijo na svoja mesta kot na začetku in nadaljujejo tako kot prej. To pa je osnovna narava travme, ki je zgolj z maščevanjem ne moremo razrešiti.« Vzporednice s Sartrovim peklom je potegnil še pri zadnji drami Naše skladišče Tjaše Mislej, kjer pekel predstavlja skladišče hipermarketa, iz katerega prav tako ni mogoče »pobegniti«, čeprav glavne junakinje sanjajo o drugačnih karierah. Tudi v tem primeru je skladišče zgolj metafora sodobnega kapitalizma.