Pater Peter, višarski dušni pastir
V nedeljo, 27. avgusta, se bo ob 10. uri v Zahomcu/Achomitzu v Ziljski dolini začelo tradicionalno žegnanje s štehvanjem in rejem pod lipo. Zahomec je kraj z dolgo štehvanjsko tradicijo.
Leta 2012 se je pater dr. Peter Lah, gorenjski rojak iz Suhadol pri Komendi, član reda jezuitov oziroma Družbe Jezusove in profesor komunikologije na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, odločil, da bo poletja preživljal v Marijinem svetišču na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino v Italiji, na gori, za katero je dejal, da je »most, preko katerega se pride iz ene kulture v drugo« in je tudi za Slovence, ne glede, kje živijo, srčni romarski kraj. Od leta 2017 pa je odgovoren za pastoralno dejavnost, torej za svete maše in druge dejavnosti, povezane s cerkvijo, ki sicer sodi pod Župnijo Žabnice v dolini pod dobrih 1700 metrov visoko goro.
Pater Peter živi z Višarjami, z goro, ki kot glasnik miru povezuje tri svetove – slovanskega oziroma slovenskega, italijanskega in germanskega, tri kulture in tri jezike. To sobivanje je ostalo kljub pretresom in spremembam, ki jih je prinesla zgodovina. Ko stopi pred oltar, moli in pridiga trojezično – slovensko, nemško in italijansko. Enako ravna v zakristiji, kjer sprejema romarje, ali v trenutkih, ko se srečuje z romarji. Molitev Očenaša na gori je enako blizu božjemu, ne glede v katerem jeziku je moljena. Za vsakogar, ki je prvič pri maši na Višarjah, je to nekaj posebej doživetega.
Tudi pretekli četrtek, ko smo bili na Višarjah izletniki Gorenjskega glasa, je bilo tako. Pred oltar je stopil skupaj z duhovnikom Gabrijelom Belo iz Kameruna, ki je že 16 let duhovnik, od tega šest let v Rimu, in študentom petega letnika teologije Manuelom Minciottijem iz Vidma oziroma Udin. Hvaležni smo, da smo izletniki Gorenjskega glasa vsakič, ko obiščemo Višarje, deležni izjemno prijaznega sprejema in pozornosti.
Pater Peter pravi, da se na Višarjah dobro počuti. Ne mara vročine. Uživa v miru. Trudi se, da je vsak sprejet v svojem jeziku. Seveda bi bil vesel, če bi bili v župnijah v Kanalski dolini še slovenski duhovniki. Pa jih ni. Zadnji se je poslovil dolgoletni župnik v Ukvah don Mario Gariup. Pri darovanju maš mu pomagajo župniki drugih narodnosti in študentje, ki jih povabi na Višarje. Duhovniki pa prihajajo na Višarje tudi z romarji, za katere sami darujejo maše. Na vprašanje, koliko časa bo na Višarjah še živa slovenska beseda, je odgovoril, da tako dolgo, dokler bodo hodili na goro slovenski romarji. »Marija sprejme vsakogar, ki pride k njej,« je povedal.