Štacunca ima »krompiro-« in »fižolomat«
Na prvi pogled se to ne zdi nič posebnega, a filozofija Štacunce, trgovinice v Spodnjih Bitnjah, je jasna: nakup lokalne hrane in povezovanje lokalnih kmetij, pridelovalcev in predelovalcev.
Kaj je lažje, kot da zagrabiš vrečko krompirja ali fižola pred vrati, v lonček vržeš nekaj evrov in odideš.
Spodnje Bitnje – »'Krompiromat' in 'fižolomat' sta nastala z mislijo, da bo moja zelenjava čim dostopnejša. Vsi vemo, da živimo v nenehni naglici in so nam postanki in 'ločeni' nakupi samo breme. Verjetno si veliko ljudi želi kupiti lokalno hrano, zelenjavo. Mogoče to tudi naredijo v zadrugah in trgovskih centrih, ampak vseeno želim, da se kultura nakupovanja preseli na primarni teritorij – kmetije,« razmišlja srčna lastnica trgovinice Štacunca Maruša Langerholc. Kaj je lažje, kot da zagrabiš vrečko krompirja ali fižola pred vrati, v lonček vržeš nekaj evrov in odideš. »Veliko je vprašanj, ali se ne bojim, da ne bodo plačali, ali izgine kakšna vrečka,« pove Langerholčeva. »A vedno je vse plačano, celo kakšen evro je več. Moje stranke so izredno poštene, spoštujejo moje delo, za kar sem resnično hvaležna. V bistvu sem to poštenost spoznala že med korono, ko sem vse nakupe predala izključno na zaupanje. Nisem imela niti ene same slabe izkušnje.«
<strong>Družbena omrežja približajo mlajše</strong>
Maruša Langerholc za promocijo veliko uporablja družbena omrežja. »Tako se na nek način še bolj približam mlajšim ljudem, sproti obveščam o sveže nabrani zelenjavi, dobaviteljih. Opažam pa vedno več nekulture na teh omrežjih. Zdi se mi, da ljudje lahko pod vsako objavo napišejo, kar želijo. Seveda se vsi izgovarjajo na svobodo govora in podobno.« Langerholčevo sicer najbolj zmoti, ko jo nekdo vpraša po ceni. »Torej vas zanima cena? Lahko začnete: 'Dober dan, pozdravljeni, zanima me cena. ...' Bodimo ljudje, bodimo prijazni, bodimo sočutni, bodimo spoštljivi, bodimo razumevajoči. Jaz imam samo dve njivi, obdelujem ju s srcem in rokami in vem, kako me prizadenejo te primerjave cen. Popolnoma razvrednotijo moje delo. Potem pa so tukaj moje dobaviteljice, ki svoje primarne pridelke še predelajo, ki od tega živijo, se trudijo, učijo … Kako je šele njim ...« razmišlja Maruša Langerholc, ki bi rada dosegla to, da bi ljudje delo kmetov cenili, spoštovali domače pridelke in jih kupovali neposredno na kmetijah. »Jaz sem se s 'krompiromatom' že približala, zdaj pa ste na vrsti še vi. Naredimo korak drug drugemu naproti in ne bodimo človek človeku volk.«