Grozljivka narave
Pretekli teden sva bila prostovoljca v savinjski regiji. Tam imava znance. Nekaj informacij o naravni katastrofi resda dobimo v informativnih oddajah, povsem drugo pa je, ko od blizu vidimo razdejanje, ki ga je za seboj pustila razbesnela Savinja. Snidenje z znanci je bilo zelo čustveno. Vsi smo jokali, oni od katastrofe in veselja, da niso sami v trpljenju, midva od pretresenosti, razdejanja in veselja, da smeva pomagati. Večkrat so že povedali in so še enkrat, kako hitro se je vse skupaj zgodilo. Sredi noči je začela Savinja kar na enkrat strahovito naraščati. Komaj so rešili avtomobile, postavili vreče s peskom, nosili premoženje v zgornje nadstropje in nato čakali. Ker živijo tik ob reki, so se bali najhujšega – da jim bo odneslo hišo. Struga se je prestavila proti hiši za 30 metrov, prej je bila oddaljena 40 metrov, sedaj jo imajo na manj kot desetih metrih. Pogled na razdejanje me je globoko pretresel, saj sem hkrati videl trpljenje ljudi in krhkost pred naravnimi silami, ki nam lahko v nekaj urah uničijo življenjski trud ali nam celo vzamejo življenje.
Zavihali smo rokave in pomagali čistiti. Kljub katastrofi je med ljudmi čutiti veliko zavzetosti, energije in volje, da bodo vse uredili. Veliko nas je bilo prostovoljcev. Nismo kaj veliko govorili. Čistili smo naplavine, ki jih je razlita Savinja puščala za sabo – predvsem veliko mulja, blata, vejevja, debel, trave, lesa, celih razbitih ostrešij, ki so se zataknili med drevesi, kamenje, pesek, tramovi, deli kajakov in čelad, večji kosi asfalta, ki jih je voda odnesla daleč od cest … Zelo sta me presenetila optimizem (večine) domačinov in nesebična pomoč prostovoljcev. Istočasno sem občudoval tehnično pomoč, ki jo nudi država in njena organizacija. Strugo, ki se je nevarno približala hišam, so že urejali hrvaški vojaki z delovnim strojem. Drugi bager je bil iz Slovaške. Nad nami so helikopterji prevažali kdo ve kaj. Na začetku je zanimivo, ko nad tabo brni veliko helikoptersko čudo z dvema propelerjema, potem se tudi tega ropota navadiš. Domačini so čakali še ukrajinski bager. Imel sem občutek, da smo v povojnem obdobju, ko je najhujše mimo. Vsi, domačini, prostovoljci, vojaki, smo imeli le cilj omiliti škodo, kolikor je v naši moči. Presenetila me je odlična organizacija vseh sodelujočih. Menda ima glavno zaslugo Civilna zaščita. Še bolj me je presenetilo, da med nami kar ni bilo razlik. Nihče ni spraševal niti ocenjeval, kdo je levi in kdo desni, nismo se pogovarjali o izobrazbi in družbenem položaju. Sočutje, lopate, motorke in rokavice so »ubili« naše ege.
Škoda je le, da postanemo bolj ljudje, bolj človeški, ko se nam zgodi nekaj hudega. Kakšen bi bil svet, če bi nam uspelo vzdrževati takšno medsebojno razumevanje vsak dan.