V spomin sestri Miriam

Besedilo: Damijan Janežič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. avgust 2023 / 09:54

Gospodar življenja je v nedeljo, 23. julija, v njenem devetindevetdesetem letu v svoj objem poklical sestro Miriam, Frančiško Praprotnik. Od nje so se poslovili v sredo, 26. julija, v cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žalah. Pokopali so jo v grob Družbe hčera krščanske ljubezni.

Pogrebno slovesnost je vodil upokojeni nadškof Anton Stres. V nagovoru je povedal: »Sestra Miriam je svoje življenje razdala za uboge. Dokler je lahko, je ljudem lajšala telesne in duhovne bolečine.«

Sestri Miriam v slovo sta spregovorila nekdanji tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic, ki je s sestro v devetdesetih letih pogosto sodeloval pri posredovanju pomoči za Albance, in župan Občine Naklo Ivan Meglič.

Sestra Miriam je življenje posvetila bolnikom in ljudem v stiski. V njej je že od otroštva zorel duhovni poklic, a se mu zaradi političnih razmer v Jugoslaviji ni mogla takoj posvetiti. Ko pa je oblast ponovno dovolila vstop novinkam, je odhitela v samostan Družbe hčera krščanske ljubezni, k usmiljenkam v Beograd. Želela je pomagati gobavcem, zato je študirala medicino. A predstojniki so jo poslali na Kosovo in v Albanijo. Starejši Albanci se je še danes spominjajo z velikim spoštovanjem.

Sestra Miriam se je kot Francka Praprotnik rodila leta 1924, na domačiji P?r Tínež, na današnji Stari cesti v Naklem. Mladost je preživela v revni delavski družini, ob dveh sestrah in bratu. Kot železničar je bil zaposlen le oče. Mama, po kateri je Francka podedovala bistrost, je skrbela za družino. Preden je odšla v prvi razred, je že znala brati in pisati. Želja po izobrazbi jo je kljub težavam pripeljala na klasično gimnazijo v Ljubljano in nato na študij medicine. V času šolanja je s poučevanjem sošolk, ki so se učile težje, pokrivala oskrbnino pri sestrah usmiljenkah v zavodu Marijin dom v Ljubljani, kjer je stanovala.

V času druge svetovne vojne se je najprej zaposlila na občini v Naklem, nato pa kot hišna pomočnica v Kranju. Ko je vojna minila, je dobila zaposlitev v podjetju Iskra v Kranju.

Oblast je po vojni začela organizirati mladinske sestanke, kjer so napadali Cerkev in papeža. Ker je mislila drugače, in to na glas povedala, so ji vzeli volilno pravico.

S posredovanjem sodelavca je dobila vrnjeno volilno pravico in se takoj nato vpisala na medicino. Po končanem študiju je opravila zdravniški staž, nato pa štiri leta delala kot družinska zdravnica v Središču ob Dravi.

Leta 1960, ko je oblast ponovno dovolila vstop deklet v Družbo hčera krščanske ljubezni, k usmiljenkam, je odhitela v Beograd. Predstojniki so jo poslali v Peć na Kosovo. Zaposlila se je v bolnišnici za pljučne bolezni. Po nekaj letih dela je naredila specializacijo iz pljučnih bolezni. Pomagala je izkoreninjati tuberkulozo in postavljati temelje bolnišnici za pljučne bolezni v Peći.

Ko je leta 1991 prišel v Srbiji na oblast Slobodan Milošević, je morala oditi. Ravno takrat se je po petdesetih letih odprla prej neprodušno zaprta meja med Kosovom in Albanijo. Predstojniki usmiljenk so v misijon v Albanijo želeli poslati katero slovenskih usmiljenk. Navdušena, da bo končno lahko prišla v pravi misijon, se je prva priglasila. Februarja 1992 sta s še eno, mnogo mlajšo sestro Albanko s Kosova odšli v pristaniško mesto Drač. Tam razen revščine in bolezni nista našli ničesar. Začeli sta graditi samostansko skupnost. S pomočjo dobrotnikov in karitas srednjeevropskih držav, tudi slovenske, sta začeli dobivati živila, higienske potrebščine, zdravila, oblačila in denar. Sestra Miriam je v skromni sobici začela zdravniško službo. Ob zdravniškem delu je obiskovala revne družine in poučevala verouk.

Petnajst let je imela ob samostanu v dveh zabojnikih lepo urejeno lekarno. Ob podarjanju zdravil je najrevnejšim Albancem delila tudi osnovna živila za njihovo preživetje.

Ko je imela leta 2011, pri sedeminosemdesetih, operacijo kolena, je še mislila na vrnitev v njej ljubi misijon. A žal se je operacija kolena zapletla in morala je ostati v doma. Naselila se je v provincialni hiši usmiljenk v Šentjakobu ob Savi, kjer je po svojih močeh še pomagala v sestrski skupnosti.

Pri starosti osemdeset let se je naučila dela z računalnikom. Ko je v pokoju imela nekaj več časa, se je posvetila karizmi usmiljenk: »Služiti Jezusu, v ljudeh, ki so v stiski.« Iskriva in pogosto nasmejana sogovornica se je dopisovala z ljudmi iz Slovenije, Albanije, Avstrije, Nemčije in Italije, ki so bili v stiski. Ko so ji zaupali težave, jim je svetovala, in ko so težave minile, se je z njimi veselila. V velikem intervjuju, ki sva ga napisala ob njeni 90-letnici, je povedala: »Moč črpam v molitvi, s katero sestre prosimo za naše prijatelje in jih izročamo Božjemu usmiljenju in Marijinemu varstvu. Pri tem mi pomaga računalnik in svetovni splet, brez katerega si ne znam več predstavljati svojega apostolata.«

V pokoju je imela več časa tudi za branje knjig in časopisov. Oboževala je rusko klasiko. Redno je spremljala slovensko in svetovno politiko. Brala je virtualne dnevne časopise v slovenskem, albanskem, srbskem, nemškem in še katerem jeziku. Povedala je, da če bi ne imela redovniškega in misijonskega poklica, bi študirala klasično jezikoslovje.

Ko so ji pred petimi leti življenjske moči začele počasi usihati, se je iz redovne hiše preselila v Dom sv. Katarine v Mengšu, ki ga vodijo sestre usmiljenke. Od tedaj je bilo njeno glavno opravilo premišljevanje, prebiranje jagod rožnega venca in molitev.

Sestra Miriam je intervju ob 90-letnici zaključila z besedami: »Gospod, hvala ti, vse si prav storil. Vse, kar je kje bilo dobrega storjeno z moje strani, je tvoje delo, jaz pa sem bila le neznatno orodje v tvojih rokah.«

Sestra Miriam je za svoje poslanstvo prejela najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem, odličje sv. Cirila in Metoda, in priznanje častna občanka občine Naklo.