V dolini reke Dravinje

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Izleti GG / / 12:16

Glasovi izletniki smo se na junijskem izletu podali v dolino reke Dravinje. Ogledali smo si zbirko šivalnih strojev, baročni dvorec Štatenberg, vhod v nekdanji rudnik Šega in jamo Belojača.

Najprej smo se ustavili v Križnem Vrhu, ki leži le nekaj kilometrov od izvoza z avtoceste proti Poljčanam. Tam živi Marjan Babič, strastni zbiratelj šivalnih strojev – zbira jih že od leta 1997. Muzej, v katerem se je nabralo kar 270 šivalnih strojev 75 različnih proizvajalcev, je uredil v hiši svojih staršev.

Stroje je Marjan iskal povsod – od kramarskih sejmov do oglasov v časopisih, nekatere je našel celo med odpadnim železom, številne so mu lastniki podarili ali prodali za simbolično ceno. Vsak stroj je skrbno restavriran in konservatorsko strokovno obdelan. Okoli 130 jih tudi deluje. Zbirko sestavljajo stroji za domačo uporabo, krojaški, industrijski in pletilni stroji.

Zbirka je urejena kronološko, eksponati so razstavljeni v več prostorih. Med najstarejšimi je stroj, ki je bil izdelan med letoma 1854 in 1863 proizvajalca Eliasa Howa. V muzeju smo opazili tudi lepo ohranjen eksponat najstarejšega slovenskega proizvajalca šivalnih strojev Franca Negerja iz leta 1890. Med najštevilnejšimi v zbirki so stroji proizvajalcev Singer, Pfaff, Howe, Dürkopp, gospod Babič pa se rad se pohvali, da ima največjo zbirko strojev zadrske tovarne Bagat, v kateri so stroje izdelovali od leta 1955 do leta 1991. V zbirki ima namreč 31 Bagatovih modelov – in vsi še delujejo.

Predvsem zaradi zbirke strojev sta se nam na izletu pridružili tudi Majda Romih in Ani Kokalj. Obe sta bili večji del svoje poklicne poti šivilji. Nekoč sta bili zaposleni v podjetju Mladi rod iz Kranja. Ko se je leta 1971 Majda pridružila podjetju, jo je prav Ani sprejela za vajenko. Potem sta se njuni poslovi poti razšli in se nista več srečali. Po petdesetih letih sta se torej zopet srečali prav na našem izletu.

Šivalni stroji so navdušili tudi naše pletilje, ki se imenujejo Muce Copatarice. Gospe se pod vodstvom naše sodelavke Jane Triller dobivajo že 13 let in pletejo copatke za novorojenčke. Vsak novorojenček, rojen na Gorenjskem, dobi copatke in naše Muce Copatarice so jih doslej napletle že 18.092. Vsako leto se nam z veseljem pridružijo na izletu. In tudi tokrat med vožnjo niso počivale, saj so se ves čas vneto pogovarjale in seveda pletle. Samo ta dan so spletle devet parov novih copatk in hvaležni smo jim za to.

Za konec nam je Marjan Babič pokazal še, kako je več strojev povezal skupaj, da so šivali istočasno. Nekatere je dodelal še tako, da tolčejo po melodiji na Avsenikovo Na Golici.

Dvorec Štatenberg

Naša naslednja točka ogleda je bil dvorec Štatenberg, baročno poslopje v bližini Makol. Že vožnja proti dvorcu je nekaj posebnega, saj je severna dostopna pot obsajena z mogočnim kostanjevim drevoredom. Širše območje parka je zasajeno z domačimi in tujerodnimi drevesi, med katerimi izstopa orjaška duglazija, iglavec, uvožen iz Severne Amerike. V bližini je tudi nekaj kiparskih del, ki so jih ustvarjali kiparji na mednarodnih festivalih Forma viva.

Dvorec nam je razkazal vodnik Franc Kociper in nas spomnil, da je bil Stari grad na sosednjem griču že sredi 13. stoletja. V poznem 17. stoletju so se takratni lastniki, grofje Attemsi, odločili zapustiti istoimenski, danes razrušen srednjeveški grad nad Makolami in se preselili v dolino. Izbrali so si zložno razgledno vzpetino v bližini in tam sezidali svoj novi dvorec, ki se je kmalu razrasel do svoje današnje imenitnosti. Dvorec je simetrično zasnovan, tako lahko iz ene vogalne sobe pri odprtih vratih vidimo oba konca dvorca. Najbolj nas je prevzela viteška dvorana, ki ima 11 metrov in 88 centimetrov visok strop. Freske na stropu velike slavnostne dvorane, obrobljene s štukaturami, ponazarjajo antično mitologijo: Znanost in Umetnost pod okriljem Miru ter štiri elemente: zrak, zemljo, vodo in ogenj, ki so nasploh znani kot zaščitni znak Attemsov.

V sklopu dvorca je bil urejen manjši baročni vrt, po katerem se je gospoda nekoč sprehajala. Kasneje so ga preuredili v angleškem slogu, njegova zasnova pa je delno ohranjena še danes.

Rudnik in jama

V bližini Makol je bil nekoč pomemben rudnik, imenovan Šega, katerega vhod smo si ogledali. Rudnik ima dolgo zgodovino, saj so tam »črno zlato« kopali že v Napoleonovih časih. Po lokalnih zapisih je bilo leta 1956 v njem zaposlenih 130 ljudi, ki so kopali izredno kaloričen premog. Zato so ga uporabljali v kovaštvu in je imel tudi visoko ceno. Rudnik so zaprli leta 1963. V bližini vhoda v rudnik je tudi jama Belojača, izvirna vodna kraška jama, ki je danes pomembna predvsem kot bivališče netopirjev. V dolžini 550 metrov je pomembno zatočišče in prezimovališče ogroženih vrst netopirjev – velikega in malega podkovnjaka ter dolgokrilega netopirja.

Po ogledih je bil že pravi čas, da se tudi okrepčamo, zato smo se odpeljali v bližnjo Križečo vas. Tam je gostilna Kidrič pri dvojčicah – poimenovana po sestrah Vesni in Vlasti, ki sta pred več kot desetimi leti skupaj nastopali in peli. Danes gostilno vodi njun brat Boris. V bližini gostilne so uredili tudi kmečko izbo s krušno pečjo, čebelnjak in mlin na veter. Žal se je ravno, ko smo si hoteli ogledati mlin na veter, ulilo kot iz škafa. Tako nam je ogled ostal za kakšnega od naslednjih obiskov. Sledila je še vožnja domov.