Z Volče in iz Stiške vasi v Kolorado

Sebastijana Mraka je po dodiplomskem in magistrskem študiju elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani na drugo stran luže gnalo znanje in možnost doktorata. Na Bostonski univerzi je leta 2020 tudi doktoriral. Usoda pa je hotela, da je po dveh letih študija v Ameriki na obisku v Sloveniji spoznal Mojco, takrat še Jagodic.

Ko sta se prvič videla, sta si bila všeč, ostala sta v stikih, se srečevala na konferencah v tujini. Po koronskih mesecih, ko se osem mesecev nista videla, je Mojca, sicer po izobrazbi novinarka, odpotovala v Boston. Oktobra 2020 sta se odločila, da se bosta poročila. Po enem letu se jima je rodil sin Leonard in pred kratkim so skupaj prvič obiskali Slovenijo. »Ko sva prvič šla na pijačo, sem si rekla: To je bil pa celo nek zmenek, ki je bil zanimiv. Zdelo se mi je intrigantno tudi to, da je šel iz Poljanske doline čez lužo, da je iz enakega okolja kot jaz in da dela zanimive stvari. Potem sva ostala v stiku; ko je imel kakšne konference v tujini, sva se velikokrat dobila: recimo na Kanarskih otokih, v Belgiji, na Nizozemskem, enkrat sem šla tudi v Boston …« se začetkov spominja Mojca.

Sebastijan je otroštvo preživljal v Volči v Poljanski dolini, Mojca pa v Stiški vasi, vasici pod Krvavcem. Kako se človek odloči zapustiti te prelepe kraje in oditi v širni svet, ju vprašam. »Odločitev je bila enostavna, leta 2016 sem dobil doktorat v Bostonu in se odločil, da grem tja. Sicer sem bil že v času študija v Sloveniji v Bostonu, tako da sem ga poznal. To ni veliko mesto, ima manj kot pol milijona prebivalcev, ni tako metropolitansko,« pove Sebastijan, Mojca pa doda: »Malce angleški je, veliko je zelenih površin, lep slog, lepa arhitektura, staro mesto je ima evropski pridih.«

Mojca in Sebastijan sta se našla dve leti kasneje, leta 2018, ko je bil Sebastijan na obisku v Sloveniji. »Našla sva na Tindru, tako da sva šla na zmenek v Kranju in sva kar ohranila stike, no, zdaj sem pa v Ameriki,« se zasmeje Mojca. »Šla sem za njim v Boston. Ko je še delal doktorat, sem si malce utopično predstavljala, da ko ga bo zaključil, bova šla pa nazaj v Evropo, ker jaz sem vseeno bolj domotožna kot Sebastijan. Zdaj smo se odločili, da smo še kar malo ostali, pa tudi še nekaj časa bomo … Dokler bodo priložnosti, da ostanemo v ZDA, bomo ostali, potem bomo pa videli. Sva nekako oba narejena bolj na 'go with the flow' (prepustiti se toku) ...«

V Sloveniji prvič po rojstvu sina

Sin Leonard je zdaj star dobro leto in pol, prvič po njegovem rojstvu so pred kratkim za pet tednov obiskali Slovenijo. Kako je bilo postati mati in oče na drugi strani sveta? »Velikokrat rečem, da je v Sloveniji precej več podpornega okolja za mlade družine, že v porodnišnici, pa tudi da so babice in dedki dosegljivi za varstvo, saj če si daleč stran od primarne družine, tega ne moreš izkoristiti,« razmišlja Mojca. »Midva si recimo morava pomagati z varuško, s plačljivim varstvom, nimava privilegija, da lahko vpleteš družino, v Ameriki pravijo: 'It takes a village to raise a child' (potrebna je vas, da se vzgoji otrok); midva nimava 'vasi' oziroma si jo morava zgraditi. Zdaj, ko sva v Sloveniji, vidiva, kakšen privilegij je, ko se najin sin lahko igra s svojimi bratranci in sestričnami, da lahko zunaj preživljajo čas. Vse dneve je zunaj, midva pa lahko v miru kavo spijeva … tega v Ameriki sicer ne doživljava, vsaj ne na tak način. V Ameriki je tako: če se z nekom dobiš zunaj, se dobiš za 'play date' – gre za načrtovan in nadzarovan čas: ti se zmeniš v parku ob 15. uri, otroci se bodo igrali, potem odideš domov. Tu je pa vse prosto. Ljudem v Sloveniji je samoumevno, da se otroci zunaj igrajo, v Ameriki to ni tako samoumevno.«

Vsi naju »pitajo«

Kako je bilo po dveh letih priti domov, kako preživljata čas tu? »Skoraj vsak dan jeva potico v vseh možnih oblikah pa suhomesnate izdelke. Zelo okusna se nama zdi slovenska hrana, po tem času še veliko boljša kot prej,« povesta. (smeh) Kakšna pa je hrana v Ameriki? »Ko sem prišla v Boston, sem bila začudena, zakaj so v trgovini tri etaže napolnjene s čipsi, ogromno je predelane hrane, a najdeš hrano, ki ti ustreza. Veliko pripravljava slovenske jedi, pa super je, ker znava iz sestavin kaj dobrega pripraviti; namreč dosti Američanov je, ki samo kupijo neko hrano, pa ne znajo iz nje nič narediti. Midva sva zdrav način življenja prinesla iz domačih vasi.« Pa je v Ameriki moč dobiti slovenske artikle? »Pašteta Argeta, salama Poli, Fructalov sok, vse to je narejeno v Ohiu, a je drugačne barve in drugačnega okusa,« pove Sebastijan. Mojca prikima in doda: »Ne glede na to, kje si v Ameriki, je v radiju dvajset kilometrov vsaj ena balkanska ali ena mediteranska trgovina, kjer imajo med drugimi slovenske produkte, tudi Radensko, Donat …«

Kreme za sončenje so v vseh torbicah

Družina Mrak živi v gorskem mestu Boulder v zvezni državi Kolorado, kjer Sebastijan na tamkajšnji univerzi (University of Colorado Boulder) deluje kot raziskovalec na inštitutu za vesoljsko vreme in kot predavatelj na fakulteti za vesoljsko tehnologijo (Aerospace Engineering). Večino raziskovalnih projektov, s katerimi se ukvarja, sponzorira Ameriška vesoljska agencija NASA, vključno z raziskavami vplivov sončnih mrkov in pripravami na novo veliko Nasino misijo za raziskovanje atmosfere, ki je načrtovana za izstrelitev leta 2029.

»Živimo med 1600 in 1700 metri nadmorske višine, tam je sicer ravnina, a ko se povzpnemo na hribe nad nami, si lahko zelo hitro na 3000 metrih. Je pa pri nas zelo suh zrak, ker smo daleč stran od kakršne koli vode. So tudi zelo velika temperaturna nihanja; ko je sonce, je zelo vroče, ko je oblačno, temperatura hitro pade,« pove Sebastijan. »Problem je, ker smo tako visoko in je zrak bolj redek, jaz sem recimo v desetih minutah na soncu čisto rdeč. Ves čas imamo pri roki kreme za sončenje.« Mojca potrdi: »Res je, katerokoli torbico primeš, je že kar notri. Prodajajo jih povsod. Tudi kreme za vlaženje. Tu imava čisto drugačno kožo; ko se vračaš v Ameriko, se ti v nosu kar kraste naredijo, ker je tako suh zrak.« »V stanovanju imamo vlažilce zraka, saj je na dnevni ravni vlaga zraka le 20-odstotna,« pove Sebastijan.

Proučuje vesoljsko vreme

Vreme, in to vesoljsko vreme, je sicer tudi predmet Sebastijanovega znanstvenega proučevanja. »Vesoljsko vreme je zelo dinamično in ga neposredno kontrolira sonce. Za razliko od našega vremena, ki ga kontrolira pretok zraka, vesoljsko vreme sestavljajo naelektreni delci (ioni), ki se gibljejo zaradi električnega in magnetnega polja na višinah med sto in tisoč kilometri. Ta del atmosfere se imenuje ionosfera. Poznavanje dinamike plazme v ionosferi je cilj pri napovedih vesoljskega vremena, podobno kot je poznavanje vetra za naše vreme. Tako kot ima vreme vpliv na naše življenje – od njega so odvisne vsakdanje odločitve –, ima vesoljsko vreme pomemben vpliv na 'življenje v vesolju', kar trenutno izkušajo predvsem operaterji satelitov v nizki orbiti,« svoje proučevanje na kolikor se da poljuden način skuša razložiti dr. Mrak. Pa povprašam Mojco, koliko se v zasebnem življenju pogovarjata o njegovem delu. »Se mi zdi, da se ravno zaradi tega dobro dopolnjujeva, jaz sem bolj čustvena, Sebastijan pa je bolj razumski; dobro pa tudi zakon 'štima', če kakšne stvari ne slišiš ali pa ne razumeš …« namig za dober zakon podeli Mojca.