Na črnih poteh

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. julij 2023 / 17:38

»Ta sprehod čez Francijo sem sanjal v postelji, vstal sem, da bi ga udejanjil, in dovršil se je. To popotovanje je porojeno iz padca. Nekatere poti so bile zadosti prepletene in samotne za moj okus. V njih je še plal vonj po glogu in svežem lubju. Ta svoj sprehod sem okrasil z nekaj zdrsi in spotikanji. Ves cilj je bil v tem, da pridem do teh zidcev tu, potegnem črto in pozabim na udarce usode. Zdaj se odpirajo nove črne poti: tiste, ki si jih moram še izmisliti, onkraj zemljevida 1 : 25.000. Pobege, umike, korake vstran, dolge odsotnosti, polne molka in novih razgledov. Strategija preklica. Vsaka dolga hoja se kdaj zdi kot odrešitev. Stopiš na pot, greš dalje, iščeš možne poti skozi robide, se izogneš vasi. Si poiščeš zavetje za čez noč, v sanjah si poplačan za žalosti dneva. Izvoliš si domovanje v gozdu, zaspiš ob hukanju čukov in zjutraj nadaljuješ pot, razvnet od norosti visokih trav, srečuješ konje. Spoznavaš molčeče kmete. Ruralna Francija se umika. Drugje se vrača. Oseka in plima se izmenjujeta. Zgodovina je na tem ozemlju vzpostavila delavno šahovnico. Nekaj je je še ostalo. Kmetje se poslavljajo od sveta, za katerega ne poznajo nadomestka. Pogovori s temi ljudmi nikoli niso bili dolgi. Imeli so dosti drugega dela. In greš dalje po poljih, pred teboj se nenadoma pojavi materin obraz, nerazložljivo, na razcepu gozdne poti. Greš dalje čez praho, se vrneš v gozd, zagledaš lepo kamnito posteljo, slediš najprej rekam, potem obalam, hodiš po pesku, slišiš bučanje morja in prispeš na rob države. Tedaj, tedaj greš lahko spet domov, znebil si se žuželke, ki ti je glodala srce, umit vse krivde, spet pokončen. Vedno bi se morali odzvati na klic zemljevidov, verjeti v njihove obljube, prečkati državo in za nekaj minut postati na koncu ozemlja, zapreti slaba poglavja.« (str. 169–171)

Hoja je »in«. Tako ni čudno, da je v zadnjih letih izšlo več knjig, ki jo slavijo, in ta je ena boljših. Avtor se je po hudi nesreči, ko je sprva kazalo, da sploh ne bo več hodil, zaobljubil, da bo v primeru ozdravitve počez prehodil vso Francijo, od Provanse do Normandije. Prav to se tudi zgodi. In tako se godi mnogim, ki so se še nedavno predvsem vozili, zdaj pa spet hodijo. Nekateri smo s hojo že povsem zasvojeni, brez nje ne gre. Hoja je veliko več kot »premikanje s korakanjem«, kot jo razloži Fran. Omogoča premik v območje, kjer potekajo duhovne vaje, med hojo lahko paseš svoje misli. Hoja in branje sta poceni, hkrati pa nas neverjetno bogatita. Torej?