Občutek imam, da del mene manjka

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 27. julij 2023 / 07:03

Monika Naglič z Brega pri Preddvoru je prijatelje na družbenem omrežju prosila za pomoč pri iskanju sestre dvojčice, za katero meni, da ni mrtva. K temu, da javno objavi svojo zgodbo, jo je spodbudila obravnava primerov, podobnih njenemu, na seji komisije državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Breg ob Kokri – »Ves čas imam občutek, da nekje živi,« pravi Monika Naglič, ki se je rodila 18. novembra 1973 v kranjski porodnišnici s sestro dvojčico. »Obe sva se rodili zdravi, nakar so mami tretji dan povedali, da naj bi sestra dvojčica umrla. Glede na občutke in dobljene ter pregledane dokumente do sedaj, je veliko podatkov nerešenih in sumljivih,« navaja v svoji objavi na Facebooku. »Papirje sem začela iskati že pred leti, ko je prijateljica slišala, da so v nekdanji Jugoslaviji prodajali dojenčke. Mama je vedno rekla, da je ni videla mrtve in da ne ve, kje je pokopana. Že kot otrok sem jo vedno, ko sva bili na pokopališču in sem zagledala ime Marija – to ime je dobila dvojčica –, spraševala, ali je tu njen grob. Tudi na pokopališču nisem dobila konkretnih podatkov; menda nimajo več papirjev. Pokazali so mi, kje so pokopavali dojenčke v tistem času,« nam je povedala Monika Naglič.

Podobni primeri

Novo upanje, da izve, kje je sestra, je vlila razprava o sumljivih primerih izgube otroka ob rojstvu ali nekaj dni kasneje, na katere je na majski seji parlamentarne Komisije za peticije, človekove pravice in enako možnosti opozorila Simona Šeremet Kalanj, medicinska sestra, zastopnica mater, ki domnevajo, da so bili njihovi dojenčki ukradeni. »Smrt otroka je sama po sebi boleča, še bolj boleče pa je, da mama podvomi, ali je ta otrok res umrl ali živi nekje z neko drugo družino. Trenutno imamo več primerov v Sloveniji; štiri v Mariboru, enega v Celju, enega v Kranju, v Novem mestu smo ga delno že rešili sami, v Velenju pa je v celoti rešen.« Ob predstavitvi primerov je poudarila, da je težko priti do dokumentacije in da navedbe vzbujajo dvome. »Dokumentacija je vsa 'sčečkana', popravljena, porisana, iz črnih mikro filmov, grafolog je težko razbral, kaj piše.«

Pobudnica razprave, h kateri so bili vabljeni tudi predstavniki različnih ministrstev in drugih pristojnih državnih organov, se je s primeri začela ukvarjati slučajno, ko je pri iskanju odgovorov pomagala prijatelju. »Jaz imam doma nekoga, ki je kupljen. Z mano jé in pije. Vsa dokumentacija se je urejala naknadno. Jaz bi prosila samo za pomoč, nikogar ne obsojamo, ampak mislimo, da imajo mamice pravico vedeti, kje so ti otroci. Če so umrli, kje so pokopani. Če so živi, kje živijo,« je na seji omenjene komisije dejala Simona Šeremet Kalanj – s pričakovanjem, da si pristojne institucije ne zatiskajo oči pred dvomi. »Po istem vzorcu so se zadeve dogajale v vseh državah bivše Jugoslavije in sem prepričana, da vsi prisotni to zelo dobro vemo.«

Raziskovanje

Prošnji Monike Naglič so prisluhnili številni uporabniki družbenega omrežja (njena objava ima več kot tisoč delitev). »Nekateri so mi tudi pisali, me poklicali, zanimalo jih je, kam se obrniti, ker ni enostavno priti do papirjev, povedali so mi svoje zgodbe … V preteklosti ljudje niso raziskovali. Tisto, kar so rekli zdravniki, je bilo sveto. Informacije, ki jih dobivam po objavi, mi dajejo zeleno luč pri iskanju. Dobila sem tudi podatke o osebi, ki bi morda lahko bila moja sestra,« nam je zaupala Nagličeva. Dokumentacijo, povezano z rojstvom dvojčice, je poslala tudi Simoni Šeremet Kalanj, na katero se je, kot smo izvedeli, po predstavitvi primerov v parlamentu in njihovem odmevu v javnosti obrnilo še nekaj oseb z območja Gorenjske. »Jaz najprej povem, katere dokumente je treba zbrati. Če ugotovimo, da ni dvoma o smrti dojenčka, to jasno povemo. Ne trdimo, da so vsi otroci živi, ampak dokler ne raziščeš, ne veš. Sumljive primere smo dali na državno tožilstvo, to jih je predalo v obravnavo specializiranemu državnemu tožilstvu,« nam je povedala Simona Šeremet Kalanj.

Zanimalo nas je tudi, kako problematiko komentirajo in obravnavajo v kranjski porodnišnici. »Že pred leti se je v naši bolnišnici oglasila gospa, ki je prepričana, da se je tudi njej zgodilo podobno (domnevna prodaja otroka). Od takrat naprej se je že večkrat obrnila na nas s prošnjo, da ji posredujemo vso dokumentacijo, kar vedno tudi storimo. Nekajkrat se je gospa tudi že oglasila pri nas, organizirali smo tudi že sestanke z zdravniki in vodstvom bolnišnice in ji podali odgovore na vsa njena vprašanja. Žal pa kljub vsej posredovani dokumentaciji in vsem pojasnilom iz naše strani gospa še vedno verjame, da je njen otrok živ. Pred kratkim je ponovno klicala in nam trdila, da naj bi celo imela dokaze, da njen otrok živi v tujini, ki pa nam jih ni želela pokazati. V zvezi s to problematiko so se pri nas oglasili tudi iz kriminalistične policije, ki pa so po naši razlagi in pregledu celotne predmetne dokumentacije prišli do zaključka, da ni najmanjše verjetnosti, da bi bil njen otrok živ in da naj bi prišlo do domnevne prodaje otroka. Ker se gospa kljub vsemu nikakor ne more sprijazniti z izgubo otroka ter z našimi pojasnili, se obdobno spet in spet obrača na nas z istimi vprašanji in zahtevami. Seveda ji vsakič znova posredujemo vso zahtevano dokumentacijo in ji postrežemo z vsemi želenimi pojasnili,« je razložila pomočnica direktorja Lea Ahčin.