V deželi mariachijev, 4. del
Med stvarmi, na katere so Mehičani najbolj ponosni, je njihova bogata in raznolika kulinarika, ki je našla svoje mesto tudi na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Kot nekoga, ki se je doslej z njo spoznaval zgolj v kakšni izmed t. i. mehiških restavracij, ki mehiški kuhinji delajo bolj slabo reklamo, me je presenetilo, kako nenavadno paleto okusov lahko ponuja zgolj ena sama jed.
Poleg Oaxace za kulinarično prestolnico države velja tudi Puebla. Mesto, ki slovi po številnih izjemnih cerkvah in drugih kulturnih spomenikih, me je zaradi čistoče in urejenosti ulic še najbolj spominjalo na kakšno izmed evropskih prestolnic. V ta del Mehike smo prispeli ravno v času sezone mladih orehov, ki so menda edini primerni za pripravo omake, ki tvori eno od bistvenih sestavin jedi, ki ji pravijo chile en nogada – posebne polnjene paprike, ki poleg mesa in orehove omake vsebuje tudi zrna granatnega jabolka in peteršilj. Zaradi zapletene priprave velja za praznično jed, ki jo tradicionalno postrežejo ob septembrskem dnevu neodvisnosti, saj vsebuje vse tri barve, ki jih najdemo na mehiški zastavi.
Med bolj znane in vsaj za naš okus tudi nenavadne jedi sodi tudi mole poblano. Zapletena receptura na koncu pripelje do mesa, največkrat piščanca, oblitega z omako iz čokolade, čilijev in cele vrste začimb.
Številne jedi izvirajo iz časov staroselcev – in tako kot takrat je še danes temelj mehiške kuhinje koruza. Tortilje, ki jih pripravljajo iz nje, so spremljevalec vsake jedi, in nepogrešljiv del tacosov, morda najbolj emblematične mehiške jedi. V koruznih listih pa skuhajo in postrežejo tudi slovite tamale, ki so odlične za zajtrk. Iz obdobja Aztekov menda izvira tudi tejate, osvežilna pijača na osnovi kakava in koruze, ki jo najdemo na vsakem koraku in še kako prija v vročih dneh.
Med alkoholnimi pijačami je najbolj znana tekila, v osrednji Mehiki pa prisegajo na mezcal. Če je tekila lahko narejena zgolj iz ene vrste agave, pa za mezcal lahko uporabijo katerokoli. Mehičani radi pijejo tudi pivo, ob njih pa si privoščijo chapulines – kobilice, pražene in z najrazličnejšimi začimbami. Ideja, da bi jih poskusil, se verjetno marsikomu upira, a je okus boljši, kot bi si morda mislili.
Čeprav je preizkušanje hrane eno najbolj zanimivih početij v Mehiki, pa se še posebno zaradi nekoliko nižjih higienskih standardov lahko srečamo tudi z Montezumovim maščevanjem, kot v tem delu sveta pravijo prebavnim motnjam turistov. Montezuma je bil namreč azteški poglavar, ki so ga ubili španski zavojevalci. Mene je doletelo na nočni vožnji proti Veracruzu, kjer so leta 1519 Španci prvič stopili na mehiška tla. Še sreča, da je bilo na avtobusu stranišče. (Se nadaljuje)