Veseli dan v Kortah
Poleti leta 1991, ko so se zaradi prenehanja vojne v Sloveniji oddahnili tudi na Koroškem, je enota avstrijske vojske, ki je varovala južno avstrijsko mejo in je bila nastanjena v Kortah – Troegern po nemško –, povabila domačine, pri katerih so naleteli na izjemno gostoljubje, na golaž. Takrat so prebivalci Kort sklenili, da bo odslej prireditev vsako leto na tretjo julijsko nedeljo, vendar z drugim, bolj ljudskim in domačim imenoma: Žegnanje v Kortah. Tako je bilo v nedeljo, 16. julija, pri tisoč metrov visoko ležeči cerkvi svetega Križa v Kortah že enaintrideseto žegnanje, ki je za redke domačine in vse, ki imajo radi Korte ali so z njimi na kakršen koli način povezani, srčna zadeva. Več sto ljudi je do zadnjega kotička napolnilo travnik pod Pristovnikovo lipo, spremljalo mašo, ki jo je daroval obirski župnik Drago Cvetko in pri kateri so združili moči pevci z Jezerskega in Kort, nato pa ob pesmi in glasbi ter izvrstni jedači uživali v tem čudovitem delu Koroške, v katerem je slovenščina še trdno zasidrana. Prava atrakcija so daleč naokoli znani »korški krapi« oziroma krofi. Letos so zanje porabili štirideset kilogramov posebne moke! Pod lipo sta skupaj igrala domača obirska ansambla Pavlič in Pegrin, iz Železne Kaple pa je prišla tamburaška skupina Tamika. S pevci v Kotah ni nikoli težava. Domačinom bratom Smrtnik se pridružijo domači pevci in ljubitelji petja od drugod. Na vrhu hriba kraljuje cerkev svetega Križa, »bela lepotica«, kot ji rečejo, ki jo je v enem samem letu, v letih 1860 in 1861, zgradil posestnik Mihael Karničar, Pristovnik po domače. Skupaj s Smrtnikovo in Plesnikarjevo oziroma Šternovo domačijo se je obvezal, da bodo skrbeli za cerkev. To v zemljiški knjigi zapisano obljubo spoštujejo še danes in cerkev ter pokopališče sta vzorno vzdrževana. Tudi zbrani darovi na vsakoletnem žegnanju, ki ni klasično blagoslavljanje in nima le verske, ampak zlasti širšo družbeno, socialno vsebino, gredo za vzdrževanje cerkve.
Na žegnanje v Korte prihaja vsako leto veliko ljudi z gorenjske strani. Tudi letos so peš z Jezerskega vrha ali čez Dolgo njivo prišli Jezerjani, Preddvorčani, Tržičani in seveda dolgoletni prijatelji Koroške in koroških Slovencev. Dobrodošel je vsak, ki pride, pravijo Korčani. V domači vasi jih ni ostalo veliko. Le še okrog dvajset. Ko pa je treba kaj storiti za kraj, jih je veliko, veliko več.