Paprike
Imamo jedi, ki so tradicionalne, sezonske, praznične. Take posebne jedi jemo poredko, morda le enkrat na leto ali v eni sezoni. Prav zato so toliko slajše, saj je ravno to, da jih ne jemo ves čas, njihova posebnost. Na primer potica je najboljša za božič in ob veliki noči, prato jemo le za veliko noč. Ali ste kdaj barvali pirhe poleti ali poleti jedli koline? Torej, so jedi, ki sodijo v en letni čas ali praznik in nikamor drugam. Ko nastopim dopust, imam več obredov, pospravim hišo, temeljito pomijem kuhinjo, svojo delovno sobo … En tak tradicionalen obred je tudi kuhanje polnjenih paprik. To je jed, ki potrebuje nekaj več časa za pripravo. Ni zahtevna, v današnjem hitrem tempu življenja pa je že več časa, ki ga namenimo za kuhanje, privilegij, odločitev … Prijateljica mi je rekla: »To je jed, ki me spominja na mojo mamo. Kuhala jih je v velikem sivem ekonom loncu, v katerega je lahko naložila vsaj deset paprik. Spomnim se, kako je pripravljala omako iz paradižnika in čebule, kako jo je pražila, pasirala. Cela hiša je dišala po paprikah.« Vonj po hrani nam pogosto pričara nostalgičen spomin na nekaj lepega, preteklega, domačega. Polnjene paprike so zame poletna jed, ki jo skuham morda dvakrat v času dopusta, potem pa nič več. Ne vem, zakaj je ne kuham pozimi. Pač vem, paprika je najbolj okusna poleti, paradižnik prav tako. Vsak ve, da ima ta zelenjava pozimi voden okus, četudi jo na hidroponiki pridelujejo celo leto. Pravi okus da zemlja, podnebje, temperatura. Tako so te jedi najbolj okusne tedaj, ko v naravnem okolju uspevajo njihove sestavine. V eni od radijskih pogovornih oddaj so ljudi spraševali, ali imajo raje dopust v Grčiji ali na Hrvaškem. V prid preživljanju dopusta na Hrvaškem so ljudje pripovedovali, da se na Hrvaško lahko peljejo z avtom, znajo jezik, kraji so jim znani še iz njihovega otroštva, lahko peljejo vso hrano s seboj. Med drugim lahko peljejo s seboj tudi velik lonec za kuhanje polnjene paprike. Kako smo se smejali tem argumentom. Dopust je v mojih začetnih odmerkih in pripravila bom paprike. Skuhala jih bom v velikem črnem loncu Emo Celje, v katerega bom stlačila vsaj dvajset paprik. Otroci bodo vihali z nosovi, čemu toliko, ne marajo jesti paprik več kot dva dni zaporedoma, zakaj jih ne skuham le za enkrat. Očitno me še niso spremljali dovolj pozorno pri mojem delu. Taka jed je okusnejša, če jo pripraviš v večjih količinah. Ne moreš skuhati pet paprik, to pač ne gre. Povabila bom prijatelje in znance, sorodnike in vse, ki imajo radi papriko, naj pridejo na obisk. Tega so že vajeni. Povzela sem navado, ki so jo delale naše mame, nekaj, kar spominja na dom, domačnost, dopust. Sem torej že prevzela navade starejših gospa ali sem že sama postala starejša gospa? Nekaj od vsega drži …