Ego večji od vesolja
Slovenci smo po naravi skromni. Ne želimo se izpostavljati, marljivo delamo, tiho prenašamo kritiziranje, redkokdaj se pohvalimo in pohvalo tudi redko dobimo. Gre za neko »pregovorno sorto« Slovencev. Podalpskih ljudi s širokim srcem, vedno pripravljenih pomagati, mirno prenašati kritiko in zlobne besede.
A zadnje čase se vse večkrat zdi, da res gre zgolj za pregovorno sorto. Kot gobe po dežju rastejo tisti, ki se svojih vrlin, četudi to niso, zelo dobro zavedajo. Morda se skrivajo v dobro nabrušenem jeziku, morda v dolgih nohtih, nekateri celo menijo, da jih je vredno pokazati v nasilnem ravnanju, ki … lahko celo prepreči polet letala.
Kaj žene bitje, ki je pred komaj nekaj leti postalo polnoletno, da se do starejše gospe, namenjene v evropsko otoško državo, vede, kot da bi bili v peskovniku, obe stari komaj nekaj let in se malo ruvali ter lasali? Pa tu ne gre za čistunsko besedovanje, ampak za to, da človek preprosto ne more razumeti, da lahko nekdo ob skoraj dvesto ljudeh v istem prostoru povzroči tako velik zaplet, da se letalo z vzletne steze vrne na vzletno mesto in nasilno mlado potnico ter vseh drugih skoraj dvesto potnikov prizemlji za več kot 24 ur. Zavoljo tega, ker je mlado bitje imelo slab dan?
Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen. Vsakdo od nas je zagotovo že naredil kaj takega, zaradi česar si je zaželel zavrteti čas nazaj. Verjetno tudi omenjeno dekle zdaj, ko je že minilo nekaj dni od incidenta na brniškem letališču. Kaznovana za zdaj ni bila nič bolj, kot bi bil kaznovan nekdo, ki ima glasbo na zabavi preveč naglas in pridejo možje postave ter mu naložijo kazen za motenje javnega reda in miru: 250 evrov. Pa poleg tega, da je uničil večer nestrpnim sosedom, ni nikogar poškodoval.
Res je, da en dan ni nič proti večnosti. Vseh tistih skoraj dvesto potnikov je naslednji dan priletelo na Otok, se stisnilo v objem dragih, začelo raziskovati londonske ulice in znamenitosti. Za prisilno nočitev, ki so jo preživeli v Sloveniji namesto v Londonu, verjetno velika večina ne bo dobila povrnjenega denarja. A tu bolj kot denar in en »stran vržen« dan zaboli dejstvo, kako velik je lahko človeški ego. Ob takih dogodkih vedno znova doumemo, kako boleče prazna je lahko človeška glava in kako nedostojno je sprejemanje tega, da naj bi bili ljudje tisti, ki naj bi se zavedali svojih (z)možnosti in jih znali tudi kontrolirati. Povsem dovolj – in hkrati največ – je, da je neskončno vesolje in prav nikakršne potrebe ni, da so neskončni tudi naši egi. Tega bi se vsi morali večkrat zavedati.