V deželi mariachijev (2)

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Izleti GG / torek, 11. julij 2023 / 22:03

Po hektičnem uvodu v prestolnici je prijal kratek oddih na obali. Čeprav si številni turisti, še posebno tuji gosti, privoščijo počitnice na Jukatanu, ki velja za nekakšen sinonim za rajske peščene plaže, smo si mi zaradi pomanjkanja časa prihranili dolgo potovanje na drugo stran države in se odpravili proti nič manj zanimivim zalivom ob Tihem oceanu v zvezni državi Oaxaca. V Huatulcu je še moč najti mirne in skrite kotičke, ki jih množični turizem ni dosegel – in enega takšnih smo imeli skorajda povsem zase tudi mi.

Zalivi v Huatulcu ponujajo povsem drugačno izkušnjo kot denimo precej bolj znani Cancun, ki je priljubljeno letovišče turistov iz ZDA in Kanade. Čeprav so pred leti oblasti precej investirale v množični turizem tudi v tem delu države, je destinacija krenila v povsem drugo smer in danes v Huatulcu najdemo nekaj nacionalnih parkov, ponaša pa se tudi s pestrim živalskim svetom tako na kopnem kot v morju.

Morda je temu botrovalo tudi dejstvo, da se je svet v času našega obiska še pobiral po epidemiji covida-19, a na tem delu poti skorajda nismo srečali nobenega tujca. V penzionih ob obali so večinoma dopustovali mehiški turisti, velikokrat kar cele družine v razširjeni obliki, torej vključno z dedki in babicami, tetami in strici, bratranci in sestričnami. Družina in družinski odnosi so še vedno osrčje mehiške družbe, kar se očitno kaže tudi v skupnem preživljanju prostih dni.

Čeprav smo v prejšnjem prispevku opozorili tudi na temne plati Mehike, pa velika večina obiskovalcev teh ne bo zaznala, medtem ko je sproščena dobrohotnost Mehičanov opazna praktično na vsakem koraku. Tako kot v bolj ali manj vseh špansko govorečih državah oviro zna predstavljati jezik, zato se velja naučiti vsaj osnovne vljudnostne izraze, a z nekaj več znanja španščine se brez težav zapletemo v prijetne pogovore z ljudmi, ki jih srečujemo. Tako nam je eden od taksistov med vožnjo spotoma pripravil še vodenje po svojem rodnem mestu, ob neki drugi priložnosti pa je beseda nanesla na šport, ki so ga Latinoameričani povzdignili skoraj na raven religije in razpravljali tudi o Janu Oblaku, ki ga, kot kaže, dobro poznajo tudi na drugi strani Atlantika, ter poslušali tarnanje nad mehiško reprezentanco, ki da ni na ravni, kot bi lahko bila.

A čas ležernosti na plažah Huatulca se je iztekel in po vijugastih in mestoma skoraj povsem uničenih cestah smo se podali v notranjost zvezne republike Oaxaca, v istoimensko glavno mesto, ki velja za kulturno eno najbogatejših v državi.

(Se nadaljuje)