Vedno nekaj novega
Slovenska obala je meni domači teren, kjer pa je vedno kaj novega. Ta, ki vedno najde nekaj novega, je Janez, ki se tu doli pogosteje vozi s kolesom in raziskuje. Kadar sva skupaj, mu pravzaprav le sledim. Z navadnim kolesom sva se prej vozila ob obali, vedno ob morju, kakor pač kaže pot, proti Kopru in Ankaranu ali proti Sečovljam. Z električnim kolesom se voziva ob obali in po notranjosti, po gričevnatih Šavrinih, slovenski Istri ali Čičariji, kot pravijo temu delu obale. Tako sva se podala po poti Porečanke proti Škofijam. Približno na sredini poti sva zavila proti Ospu. Nekje pri Dekanih sva zašla in potem se človek vozi po asfaltu in makadamu, kar nekje tik ob avtocesti. Polno je dostavnih cest za gradnjo drugega tira železnice. Končno sva prišla na glavno pot do Ospa. Znašla sva se pod viaduktom Črni Kal. Pod avtocestnim viaduktom sedaj gradijo železniški viadukt. Občudovala sva to čudo gradbeništva. V Ospu se vedno ustaviva, gledava stene, plezalce – teh je največ spomladi in jeseni. Sredi vasi sem se ozrla proti Tinjanu in videti je bilo eno samo gradbišče. Govorila sem z domačinom, ki mi je razlagal: »Seveda, sedaj gledamo, kako gradijo drugi tir. Od Kopra gre trasa proti Dekanom, okrog Tinjana mimo Ospa in po viaduktu Črni Kal, kjer bo vlak pridobil višino Kraškega roba. Proga bo speljana skozi mnoge tunele.« Več kot potrebna investicija, ki bo vožnjo z vlakom do morja pohitrila. V začetku 20. stoletja je vožnja iz Ljubljane proti morju trajala dve uri in pol, danes enako. Iz Ospa naravnost pridete v Italijo, kjer se vozite mimo slovenskih vasi. Meni so najbolj pri srcu Mačkolje, kjer je maja vsako leto praznik češenj. Potem se ves čas držite leve, ne smete se podati v center Trsta. Kmalu pridejo oznake za Parenzano in se držite smeri Milje. Ob kanalu Osp je speljana kolesarska pot po lepem makadamu, potem pa se že priključite glavni poti proti Miljam. Od tod je lepa pot ob morju, kjer vstopite v Slovenijo čez Lazaret in že ste v Ankaranu. Če bi bila z navadnim kolesom, bi šla po običajni cesti v Koper. Z električnim pa sva se podala na Sv. Florjan in Kolomban na vrh Miljskega polotoka. Ljudje, ki živijo na višjih predelih, imajo prednost, da vedno občudujejo razgled, z višine se človeku zvrti od lepote pogleda. Na eni strani Trst, na drugi Koper. Danes je to vse prehodno, včasih pa ni bilo tako. Dokler niso uredili vprašanja Svobodnega tržaškega ozemlja, je bila to meja med cono A in cono B. Če že ni bilo nevarno, je bilo prav gotovo občutljivo območje, kjer sta med ljudmi vladala negotovost in strah. Občudujem Luko Koper in zraven Škocjanski zatok, na eni strani gospodarstvo, na drugi naravo. Kot David in Goljat bivata drug ob drugem in zdi se, da se ta dva razumeta. Vedno je kaj novega.