Dr. Marija Kavkler (1)
»Evropski okvirji, ki nas zavezujejo z različnimi dokumenti, nam postavljajo usmeritev, za katero upam, da se bo počasi uresničila, da bomo tudi mi imeli inkluzivno šolo.«
Dr. Marija Kavkler že vrsto let živi v Ljubljani, sicer pa je Gorenjka. Še vedno se redno vrača v domači Tržič. Kljub temu da je že nekaj let upokojena, ostaja dejavna zunanja sodelavka Pedagoške fakultete v Ljubljani. Svoje poklicno življenje je posvetila osebam s specifičnimi učnimi težavami, znana je tudi po svojih prizadevanjih za inkluzivno vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Je predsednica Društva Bravo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Pred leti je prejela državno nagrado za pedagoško delo na visokošolskem področju, in sicer za življenjsko delo.
Že od nekdaj jo je zanimalo delo z otroki. »Po gimnaziji sem se odločala med študijem ekonomije in specialne pedagogike. Prijateljičina mama je učila v Kranju na šoli s prilagojenim programom. Večkrat sva šli tja na obisk in se obe odločili, da bova študirali specialno pedagogiko. Vedno rečem študentom, da mi ni bilo nikoli žal, da sem izbrala to področje, ker se mi zdi, da se da narediti ogromno, da lahko, če te stvar zanima in če si pripravljen pomagati, kakšno stvar spremeniš. Tisto, kar sem se naučila v vseh svojih več kot petdesetih letih dela, je, da gredo stvari na področju posebnih potreb zelo počasi. Očitno je to tako, kot pri kapniku: kapljica na kapljico in nastane nekaj,« je povedala na začetku pogovora. V mislih ima inkluzijo oseb s posebnimi potrebami, od katere smo v Sloveniji še kar daleč. »V vseh teh letih so se določene stvari spremenile, na žalost prepočasi za posameznika in za družine otrok s posebnimi potrebami. Evropski okvirji, ki nas zavezujejo z različnimi dokumenti, nam postavljajo usmeritev, za katero upam, da se bo počasi uresničila, da bomo tudi mi imeli inkluzivno šolo.«
O vsem govori iz izkušenj. Po diplomi je namreč odšla v prakso. »Petnajst let sem delala v Centru Janeza Levca v Ljubljani z otroki z motnjami v duševnem razvoju. Honorarno sem začela delati v zdravstvenem domu, v mentalno-higienskem oddelku, in sicer s predšolskimi otroki z razvojnimi motnjami. To je bila dobra izkušnja, skozi katero sem spoznala kontinuum težav otrok in videla, da se z intenzivnim delom celotnega tima in v sodelovanju s starši v predšolskem obdobju lahko veliko spremeni. Moja poklicna pot me je nato vodila v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, ki ga je takrat vodila dr. Anica Mikuš Kos. Svoje znanje smo imeli možnost posredovati tudi v okolje, organizirali smo veliko seminarjev za strokovne delavce po šolah. Imela sem srečo, da mi ni bilo nikoli treba iskati službe. Vedno sem dobila povabilo. Tako je bilo tudi za delo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Že ko sem bila v svetovalnem centru, sem začela magisterij. Študirala sem v Zagrebu, saj pri nas podiplomskega študija s področja specialne pedagogike še ni bilo. Najprej sem bila asistentka na fakulteti. Po nekaj letih sem šla nazaj v svetovalni center in bila štiri leta direktorica. Vzporedno sem ostala predavateljica na fakulteti, kjer sem delala skoraj trideset let. Uspela sem priti do izredne profesure, dobila sem državno nagrado za življenjsko delo in leta 2019 tudi naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Profesionalna pot je bila zame vedno zanimiva,« je opisala.
(Se nadaljuje)