V Šiško, gledališče in gore
Trije namigi za poletno branje založbe Beletrina: letošnji dobitnik kresnika Lado Kralj z romanom Ne bom se več drsal na bajerju, nominiranka zanj Katarina Marinčič z romanom Ženska s srebrnim očesom in biografski roman igralke Jožice Avbelj.
Vsekakor velja v ospredje vaše poletne bralne police – če tega seveda še niste storili – postaviti letošnjega prejemnika nagrade kresnik Lada Kralja in roman Ne bom se več drsal na bajerju. Na nedavni podelitvi na Rožniku, na že tradicionalni kresni večer, je žirija v utemeljitvi nagrade med drugim zapisala: »Obdobje druge svetovne vojne je v slovenski literaturi in literaturi nasploh ena najbolj obdelanih tem – kar pomeni, da je za pisateljice in pisatelje tudi ena najbolj zahtevnih, saj nalaga odkrivanje in artikulacijo novih perspektiv in jezika. Lado Kralj se v romanu Ne bom se več drsal na bajerju ne ubada s povzemanjem velike zgodbe, ki bi delovala kot zgodovinsko in literarno obče mesto, ampak se spusti na specifično lokalno raven medvojne Šiške, ki prvič v slovenski literaturi postane osrednje med- in povojno prizorišče. Tu dobimo živ vpogled v terensko dogajanje, tako glede gospodarskih, izobraževalnih in verskih institucij, ki delujejo na tem območju, s tem povezanimi operacijami varnostno-obveščevalne službe ter politično-birokratska preigravanja in posle znotraj okupatorske ureditve.« In v nadaljevanju, da Kralj s svojim pisanjem drsi po tanki meji med fikcijo in dokumentaristiko, zaradi česar imamo ob branju njegovega romana občutek žive zgodovine. V središču romana je sicer ljubezenska zgodba med kurirjem VOSA-a, kasneje partizanom, in gojenko v samostanu šolskih sester, ki je vpeta v kruti čas italijanske okupacije v Ljubljanski pokrajini. Lado Kralj, ki je poklicno deloval kot dramaturg, je umrl decembra lani.
Kresnik je bil podeljen posthumno, v imenu pisatelja pa je nagrado prevzela njegova soproga, gledališka igralka Jožica Avbelj, katere življenjsko zgodbo je v biografski roman z naslovom Joži zapisala dramaturginja, urednica, publicistka in kritičarka Petra Pogorevc. Kronološko zapisano delo nas vodi vse od igralkinega otroštva do njenih velikih gledaliških vlog. Obsežna knjiga na več kot štiristo straneh bralca z veliko mero sproščenosti in kančkom pogovornega jezika popelje po poti velike igralke, prejemnice številnih priznanj in nagrad, med njimi sedmih Borštnikovih nagrad za igro in Borštnikovega prstana za življenjsko delo (2001). Knjiga je poklon igralskemu poklicu, ki ga prikaže kompleksno in iz različnih gledišč, skupaj s prelomnimi in kontroverznimi predstavami, ki so v preteklosti dvigovale prah, Jožica Avbelj pa nas spusti tudi v zaodrje predstav in razgrne svoj igralski kredo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«
Naj nadaljujem s še enim bralnim namigom, namreč zadnjim romanom pisateljice, literarne zgodovinarke in prevajalke Katarine Marinčič z naslovom Ženska s srebrnim očesom, s katerim je bila med petimi nominiranimi romani za letošnjega kresnika (leta 2002 ga je že prejela za roman Prikrita harmonija).
Osrednji lik romana je pisatelj Emil, ki se z novim kolesom, ki ga je dobil od mame, žene in hčerke za petdeseti rojstni dan, odpravi na izlet. Ker neizmerno uživa v pokrajini, se ga odloči podaljšati in po prihodu na prelaz poišče prenočišče. Med samotnim sprehodom po čudovitem smrekovem gozdu sreča starko s polno košaro borovnic, a sredi okornega in rahlo nenavadnega pogovora ju zmoti uničujoča nevihta. Ko nevarnost mine, jo začne Emil iskati, da bi se prepričal, ali je ženska s srebrnim očesom, kot jo poimenuje, na varnem, a je ne najde več. Po vrnitvi v vas pa je po opisu ne prepozna nobeden izmed domačinov in napetosti med Emilom, ki sumi, da mu nekaj prikrivajo, in pretresenimi prebivalci, ki so v nevihti izgubili domove in lastnino, se začnejo stopnjevati. Avtorica v knjigi razkriva tudi svoj pogled na svet, ko pravi: »Ženska s srebrnim očesom je prva zgodba, ki sem jo izpisala brez zgodovinske distance. Zato se mi ne zdi čisto odveč pripomba, da sva z Emilom globoko navezana na čas in kraje, v katerih nama je dano živeti.«