Brezmadežna prihodnost in rane preteklosti
Pri Cankarjevi založbi sta spomladi izšla dva izvirna romana: Brezmadežna Zorana Predina in prvenec Ive L. Novak Ajaccio, ponovno.
Praslovan, ki ve, kdo je koristna žival za vsako družino in kakšne bombone obožuje Ilonka, ob tem pa je prepričan, da brez golobčka ni Benetk, in ima tudi razlago, kaj pomeni biti bolj star, bolj nor, ter včasih misli samo tiste misli, ki jih seveda ne bi smel, eden naših najbolj prepoznavnih glasbenikov Zoran Predin se vse bolj uveljavlja tudi na literarnem področju. Po Mongolskih pegah (2020) je to pomlad izšel njegov drugi roman z naslovom Brezmadežna.
Gre za politično satiro s primesmi družinskega romana, antiutopije in kriminalke. Roman se dogaja v nedoločljivi prihodnosti, ko zaradi podnebne krize pride tudi do velikih političnih in družbenih sprememb v Evropi. V majhni državici, ki ni Slovenija, se zgodi vojaški puč, general prevzame oblast in državo spremeni v kneževino. Ta ni ne leva in ne desna, je pa katoliška in veganska.
Ampak, kot preberemo v uvodu, zgodbe se po navadi začenjajo v porodnišnici. Pred štirimi desetletji so se na isti dan v mestni porodnišnici rodili kar trije otroci iz iste hribovske vasi, Oto Kralj, edini sin bogatega lastnika smrekovih gozdov visoko nad mestom, Boris Grabar, sin obubožanega drvarja, po osebnem stečaju zaposlenega v njihovih gozdovih, in Jana Belec, hčerka bogatega lastnika vaške žage. Mediji sicer takrat poročajo le o rojstvu dvojčkov generala Zime. Življenjske poti tiste noči rojenih otrok se bodo močno prepletle.
»En nivo romana je družbeni, drugi intimno zasebni, oba se skozi zgodbo spleteta v eno tako kitko,« pove Zoran Predin in doda, da se tudi žanri v romanu prepletajo. Pojasni, da piše v filmskem jeziku. »Filmska naracija pripovedovanja zgodbe mi je zelo blizu, saj bralca namenoma zavajam in ga h končnemu razkritju peljem po daljših poteh. Res pa je, da včasih koga na hitro ubijem ali ga naženem, česar ne razlagam preveč, ampak bralcu pustim, da si sam ustvari vtis in si ga odišavi in pobarva.« Pisec je zgodbo prestavil v nedoločljivo prihodnost, a v romanu ne manjka aluzij na aktualni čas. Kot zapisano, roman žanrsko ni enoznačen, avtor ob kriminalnih odtenkih romana zagotavlja, da se boste ob branju tudi zabavali, v kar glede na Predinovo duhovitost še kako verjamemo. Kot poznamo iz njegovih pesmi, mu je humor zelo blizu.
Roman o izgubi bližnjih
Roman Ajaccio, ponovno je prvenec pisateljice Ive L. Novak, ki se v njem dotika intimnih odmevov tragedije, letalske nesreče, ki se je decembra leta 1981 zgodila na Korziki. »Moj oče je v tej nesreči izgubil oba starša in kot otrok sem spoznavala, kaj lahko zapustijo nezaceljene rane,« pove Iva L. Novak, ki se je sicer rodila šele pet let po nesreči, dobila pa je ime po pokojni babici. »Ob nesreči ukrajinskega letala nad Teheranom leta 2020 je teta, očetova sestra, ki živi v tujini, napisala pismo tuji medijski hiši in tudi meni, kaj pomeni bolečina, ki jo človek doživi ob izgubi svojcev. O tem sem se začela več pogovarjati z očetom in teto, delala sem si zapiske, prebirala časopise iz tistega časa in vse to poskušala združiti z mojimi občutki, ko sem bila še otrok.« Kot še doda avtorica romana, ni želela pisati o nesreči kot dogodku, ampak je v pisanju poskušala izhajati iz tega, kar najbolj pozna, to je materinstvo, na eni strani kot hči na drugi kot mama.
Urednik Andrej Blatnik knjigo označuje za kvaliteten poetičen roman, ki je pisan zelo vizualno. »To je roman o konkretni situaciji, a hkrati tudi o odraščanju in zapletenih družinskih razmerah. Ajaccio, ponovno je knjiga, ki jo hitro prebereš, a ta dolgo ostane s teboj.«