Napovedala mi je srečanje z Mitjem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 27. junij 2023 / 20:10

Vedeževalke, kaj bi brez njih?, 1. del

Dorotejina zgodba, povezana z vedeževalkami, se je začela obetavno. Ko je eno od njih prosila, naj ji svetuje glede šoferskega izpita, ji je ta rekla, da ga mora čim prej narediti.

»Omenila je, da zato, ker bo oče na gasilski veselici zadel avto, ki ga bo potem podaril meni,« je začela o svoji nenavadni usodi pripovedovati Doroteja.

»Ne vem, kako, a točno to se je zgodilo. Po maturi se mi ni dalo študirati, raje sem se zaposlila. A mi tudi služba pri 'najboljšem sosedu' ni preveč odgovarjala. Za eno leto sem se pridružila prijateljici, ki je v Trstu in Gorici pospravljala pri bogataših. Plačilo je bilo super, je pa res, da sva delali od jutra do večera. Raje sem se prijavila na Zavod v upanju, da mi bodo hitro našli primerno službo. Pol leta sem potem delala v neki sprejemni pisarni, a je bila vodja tako neznosno tečna, da sem odnehala, čeprav mi je bilo delo všeč.

'Zakaj spet ne pokličeš na 090?' sem si rekla. Vsak namig bo dobrodošel! Pa sem res. Vedeževalka mi je napovedala, da bom dobila službo v tisti novi, mogočni stavbi, ki so jo zgradili v mestu, kjer sem obiskovala srednjo šolo. Omenila je še, da mi delo na začetku ne bo všeč, potem pa bom briljirala. Grabil me je obup, ker sem bila spet brez denarja, zato sem ji verjela. Napisala sem prošnjo in povabili so me na razgovor. V izposojenih oblačilih in novih čevljih sem se znašla pred tričlansko ekipo, ki je izpraševala kandidate. Sprejeli so me zgolj zato, ker sem omenila, da govorim italijansko. Kar je bilo res.

Končno je napočil trenutek, o katerem je govorila tudi vedeževalka. Predstavili so me sodelavkam. Nisem bila tako lepo oblečena kot one, hitro so mi tudi dale vedeti, da ne bomo prijateljice. To so bili časi, ko so dobili v tisti banki službo le izbranci. Trmasto sem dvignila glavo in si mislila: 'Ve pa mene že ne boste zafrkavale!'

Kmalu je prišlo do preobrata. Na enem od pomembnejših položajev v banki je sedel oče sošolca iz srednje šole. Nekoč me je poklical k sebi, spila sva kavo, nakar mi je omenil, da išče zaupanja vredno osebo, ki bo njegova tajnica. Dal mi je možnost, izkazala sem se in steklo je. Banka je postala moj drugi dom. Plača? Nikoli še nisem imela toliko denarja!

Živela sem kot ptiček na veji, kupila sem si nov avto, zamenjala sem stanovanje. Mama je imela veliko dela in težav z očetom, ki je postajal vedno bolj dementen. Dve leti sem vsak konec tedna preživela doma, skrbela za očetovo higieno, kuhala, prala, pospravljala. Vse v rokavicah, saj nisem želela, da bi prišla v ponedeljek v službo s polomljenimi nohti. Potem so mami zaradi vseh naporov odpovedali živci. Šele takrat je s težkim srcem privolila, da smo očeta dali v dom.

Moje življenje je spet steklo po starih tirnicah. A veselje in sreča kar nista bila popolna. Pogrešala sem nekoga, h kateremu bi se stisnila, manjkal mi je nekdo, s katerim bi si delila večere.

Spet sem se spomnila na vedeževalsko linijo 090. Tokrat mi je vedeževalka napovedala svetlolasca temnih oči, športnika …

Slišalo se mi je kot nekaj iz kataloga, zato sem na njene besede hitro pozabila. Potem si je mama zaželela, da jo za prvi maj odpeljem v Arboretum. Že pri vhodu, tam, kjer so prodajali različno balkonsko cvetje, me je pritegnil simpatični obritoglavec z brki. Za roko je držal majhno punčko. Kasneje, ko smo se med nasadi tulipanov spet srečali in sva se zapletla v klepet, je povedal, da je punčka njegova nečakinja, ki ji je birmanski boter. Trapa sem mu, seveda, verjela. Prosil me je za telefonsko številko, z veseljem sem mu jo dala. Mama, ki je naju poslušala, mi je kasneje naredila pridigo, češ da se tipu že na daleč vidi, da je baraba. Bilo me je sram, da kljub starosti, tako slabo oceni ljudi!

Mitja je odlično smučal in igral tenis. Bil je trgovski potnik za sesalce na paro, ki so bili takrat zelo popularni. Delovni čas si je lahko zelo prilagajal, zato je prihajal k meni kar pogosto. Čez tri mesece, enkrat avgusta, sva že zaživela skupaj. Na začetku je bilo vse lepo. Po pravici povem, ko sva bila skupaj, nisva počela drugega kot seksala. Obema je bilo všeč, pa se nisva pustila motiti. S časom so me začele nekatere stvari motiti. Denimo njegova skopost. Živel je pri meni, hvalil se je, da na meseč zasluži več tisoč nemških mark, da si lahko privošči, kar hoče, v resnici pa k stroškom ni čisto nič prispeval. Po drugi strani je bil grozen pikolovec. Vse je moralo biti na svojem mestu, pospravljeno, urejeno. Začel mi je očitati, da sem packa, da je v kopalnici slabše kot v javnih straniščih in podobno. Na vsake tri dni je prinesel iz cvetličarne svež šopek rož. Na steno v kuhinji pa je obesil povečano fotografijo svoje nečakinje. Pogosto sva šla na kosilo kam ven. Kdo je plačal? Jaz. Postajala sem jezna. Denar mi več kot toliko ni bil pomemben, a me je bilo sram, ker sem si ga izposojala pri mami. Čeprav sem na banki zelo zelo dobro zaslužila.

Nekoč smo imeli bančno športno srečanje v Umagu. Šef mi je predlagal, da lahko grem z njim, da je zame še prostor v službenem avtu. Imeli smo se zelo lepo, malo smo se ukvarjali s športom, malo popivali, se družili, klepetali. V športnih oblačilih smo bile ženske bolj ali manj enako oblečene, tako da pred njihovo 'fineso' nisem imela občutka manjvrednosti ...«

(Konec prihodnjič)