Smo zaspali pri vodikovih tehnologijah

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 19. junij 2023 / 11:20

Zeleni vodik bo igral ključno vlogo pri zagotavljanju večje energetske neodvisnosti. Kako smo nanj pripravljeni v Sloveniji, so odgovarjali razpravljavci na konferenci, ki so jo minuli teden pripravili na Gospodarski zbornici Slovenije.

Ljubljana – Prehod v nizkoogljično nevtralno družbo bo možen le z revolucionarno tehnološko prenovo industrije, ki bo podprta s temeljnimi spremembami v načinih proizvodnje, distribucije in porabe energije. Eden najpomembnejših energentov, ki bi pomenil preskok na tem področju, pa bo zeleni vodik, so se strinjali udeleženci tokratnega dogodka na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS).

Kot je v uvodu v konferenco, ki je potekala v okviru priprave Promocijsko vertikalnega pospeševalnika na področju vodikovih tehnologij, povedala izvršna direktorica GZS za strateški razvoj in internacionalizacijo mag. Marjana Majerič, moramo biti bolj ambiciozni na področju novih tehnologij, kot je zeleni vodik.

Vodik prinaša številne priložnosti

To bi lahko označili tudi kot sporočilo konference, ki se je zaključila z okroglo mizo, na kateri so udeleženci razpravljali o tem, kako spodbuditi razvoj vodikove verige v Sloveniji in kakšne priložnosti vodikove tehnologije ponujajo zagonskim podjetjem. Enega izmed načinov je demonstriral kar Simon Štrancar iz podjetja Quantum energy, ki je kar na parnem čistilcu predstavil, kako lahko vodik proizvajamo iz vodne pare. Tehnologija po njegovih besedah ponuja obilo priložnosti. V Quantum energy želijo namreč vodik proizvajati kar iz zbranih komunalnih in/ali industrijskih odpadkov. Kot pravi, bi z od 30 do 35 objekti, razporejenimi po celotni državi, bolj ali manj rešili problem komunalnih odpadkov pri nas. »Odpadki tako ne bi bili več zgolj odpadki, temveč bi predstavljali tudi vir energije,« je prepričan Štrancar.

Kot je ugotavljal Rudi Panjtar iz Kompetenčnega centra za sodobne tehnologije vodenja, je tudi na akademskem področju pri nas kar nekaj institucij, ki se ukvarjajo z vodikovimi tehnologijami, težava pa je nepovezanost. »Želimo zgraditi sistem slovenskega znanja, ki bi ga potem lahko plasirali na trg,« pravi Panjtar, ki dodaja, da gre za relativno drage tehnologije, zato so ključni tudi viri financiranja, prav tako pa bi tudi država morala strateško pristopiti do tega vprašanja.

Manjka »vodikova strategija«

Tudi Vekoslav Korošec iz GZS, ki ima v energetiki bogate in dolgoletne izkušnje, je prepričan, da bi morala država sprejeti strategijo na področju vodika, in to čim hitreje. »Odlašanje ima lahko velike posledice in tu je problem Slovenije,« pravi in dodaja, da bo morala politika pri prehodu v zeleno energijo sprejeti odločitev, podobno kot jo je pred dobrimi štiridesetimi leti ob odločitvi za gradnjo jedrske elektrarne.

Kot je bilo še slišati med razpravljavci, morajo biti vsi pilotni projekti vzpostavljeni do leta 2030, če želimo razogljičenje doseči do leta 2050. Zato je treba odločitve sprejemati takoj, saj že sedaj izgubljamo konkurenčno prednost in potencial dodane vrednosti, ki jo prinašajo nove tehnologije, in bomo ostali zgolj sledilci in uporabniki.

Več primerov dobre prakse v sosednji Hrvaški je omenil Simon Ferjuc iz družbe Tetida, ki že več let živi v Zagrebu. Meni, da je sredstev dovolj, priložnosti se odpirajo tudi v okviru Severnojadranske vodikove doline, treba pa se je povezovati, tudi medregijsko in meddržavno.