Komovčev Jože je bil v Normandiji, 1. del

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. junij 2023 / 19:53

Tunjiške zgodbe (42)

Mnogih, ki bi lahko še kaj povedali o hudih in tudi zanimivih doživetjih med vojno, danes ni več. Zato sem še pred časom poprosil soseda, ki je bil še eden izmed zadnjih, ki je kar pet let nosil različne uniforme, da pove svojo pestro zgodbo, ki jo je doživljal križem kražem po Evropi. Zapisal jo bom, da jo bo lahko prebral še kdo.

»Začelo se je z mojimi rosnimi 18 leti, leta 1942, ko so nas mobilizirali v 'Hitlerjugent'. Takrat me je zgrabilo kolesje vojnega stroja in me povleklo s seboj, ne da bi se iz njega mogel kakorkoli rešiti. Takoj so nas poslali plest bodečo žico za mejo, tam nekje izza Škofje Loke pa proti Bohinju. Takoj zatem je sledil poziv na nabor v nemško vojsko. Po vpoklicu so nas odpeljali v Avstrijo na 'Arbeitdienst' za tri mesece. Ko so ti meseci potekli, so nam naročili, naj pišemo domov za civilne obleke, da bomo šli domov. Ko smo se preoblekli, nas niso pustili domov, ampak na Poljsko v Breslav, kjer so nas takoj spet preoblekli v nemške vojaške uniforme, morali smo položiti prisego. Postrojili so nas v vrsto in smo se po vojaško prešteli – prvi, drugi. Prvi smo se postavili desno, drugi pa na levo stran. Desni smo dobili ukaz za fronto v Franciji, levi pa za Rusijo.

Tako sem se znašel v enoti 18 Slovencev in dveh Poljakov na zahodu Franciji – v Normandiji. Tam smo vežbali in vežbali pod komando 'oberlajtnanda'. Neštetokrat sem bil kaznovan s kazenskim tekom, ker pri pozdravljanju nisem pravilno stegnil prstov na desni roki. Končno sem se toliko naučil nemško, da sem mu dopovedal, da sem kot otrok vtaknil roko v slamoreznico, ki mi je poškodovala in skrivila prste. Ko smo korakali, je oficir poleg nas jahal na konju. Vedno je hotel, da smo peli, in ker drugega nismo znali, smo peli slovensko. Kmalu pa smo začeli trdo delati na obali Rokavskega preliva, kjer so že pričakovali, da bodo Američani in Angleži najverjetneje naredili desant na Normandijo. Zabijali smo ošiljene hrastove kole. Vsak drugi kol pa ni bil ošiljen, ker je bila na njem nastavljena 'pešadijska' mina, povezana z žico. Delali smo lahko le osem ur, potem pa je nastopila več metrov visoka plima in smo se morali za osem ur umakniti. Vmes pa so nas Angleži redno bombardirali. Ko je padla težka letalska bomba na obalo ali bližnjo cesto, je bila jama tako velika, da smo jo komaj v enem dnevu zasuli. Tako je bilo dela več kot preveč. Približeval se je vsem znani dan D – 6. junij 1944. Začela se je velika gneča na obali Normandije: 18.000 vojakov, 2.300 ladij, 8.000 letal, vse to se je gnetlo na enem mestu proti nemški vojski. Preživeli smo se umikali proti Belgiji. Čim prej smo se hoteli prebiti čez most na reki Seni. Preden pa smo most dosegli, je bil ta že porušen. Sam sem odvrgel orožje in brezčutno hodil po cesti. Čakal sem, da me zadenejo in bo pekla konec. Povsod so ležali mrtvi vojaki, krogle pa so kar deževale, ne vem, zakaj mene ni zadelo. Zatekel sem se v neki svinjak, pojedel sem zadnjo konzervo, ki mi je še ostala. In čakal na ne vem kakšen konec. Tam so me ujeli.«

(Se nadaljuje)