Končanje življenja na človeka vreden in dostojanstven način
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je v družbi deležen tako podpore kot nasprotovanj. V kranjski knjižnici so o njem spregovorili trije od petih soavtorjev Andrej Pleterski, Dušan Keber in Igor Pribac. Z njimi se je o koristih, pomenu, očitkih, etičnem vidiku in vsebinskih določilih zakona pogovarjala Darinka Pavlič Kamien.
Kranj – Pred kratkim so predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja iz Društva Srebrna nit – združenje za dostojno starost zbrali zakonsko zahtevanih pet tisoč podpisov volivcev, kar zadošča, da zakon vložijo v parlamentarni postopek. Postopek zbiranja pa bodo nadaljevali vse do zadnjega dne, torej do 22. junija, ko se izteče 60-dnevni rok. Kot pojasnjujejo avtorji, zakon prinaša vsem polnoletnim osebam, ki so sposobne odločati o sebi in ki zaradi bolezni ali trajne poškodbe doživljajo neznosno trpljenje brez obetov izboljšanja, možnost mirnega in dostojanstvenega konca življenja ob izbranem času in na izbranem mestu. Predlog zakona izključuje to možnost za osebe, mlajše od 18 let, za osebe, ki nimajo fizioloških razlogov trpljenja, in za osebe z depresijo. »Nihče ne more odločati za drugega. Vsak lahko odločitev o prostovoljnem končanju življenja sprejme le sam in le zase. Zato nihče ne bo umrl proti svoji volji,« je uvod v pogovor s tremi soavtorji zakona pospremila Darinka Pavlič Kamien.
Smrt je del življenja
Kakšne koristi prinaša zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posamezniku in družbi, je na ponedeljkovi predstavitvi pojasnil Andrej Pleterski, upokojeni sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. »Zakon ima pomen za dve skupini ljudi. Prva so tisti ljudje, ki neznosno trpijo ob koncu življenja, v tem hipu, tu in zdaj, in ki jim ne morejo pomagati niti zdravila niti paliativna oskrba. Druga skupina smo mi vsi, saj nihče od nas ne ve, ali se bo nekoč znašel med prej omenjenimi posamezniki. Ko bo tak zakon sprejet, bomo imeli vsi možnost končanja življenja na človeka vreden in dostojanstven način,« je poudaril. Na drugi strani, kot je dodal Pleterski, zakon v družbi prinaša bolj sproščen pogled na smrt. »Smrti se namreč ne smemo bati, saj je sestavni del življenja kot takega.«
Gre za vprašanje družbe
Nasprotniki zakona med drugim menijo, da bi morali najprej pristopiti k ureditvi in zagotoviti kvalitetno paliativno oskrbo ter se šele nato morebiti pogovarjati o ureditvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, s čimer pa se Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister, ne strinja. »Imamo namreč dokaze, da tudi v državah, ki imajo dobro organizirano paliativno oskrbo, določeni pacienti kljub vsej zunanji pomoči in oskrbi neznosno trpijo,« je podkrepil svoje prepričanje.
Poleg tega so med argumenti proti zakonu tudi trditve, da avtorji ne razumejo dela zdravnika, da pri oblikovanju zakona z njimi niso sodelovali in da je zakon socialno nepravičen. Keber na to odgovarja: »Področje pomoči pri končanju življenja ni v domeni zdravnikov. Trpljenje je namreč naše, je od vseh ljudi v določeni družbi, zato gre za vprašanje in razpravo celotne družbe.« Ob tem dodaja, da je zdravnikova vloga pomembna, a ne z vidika končne vrednostne avtoritete, ki bi povedala, da pomoč pri končanju življenja ni sprejemljiva. »Zdravnikova vloga je, da pove, kdaj je neko življenje v smislu zdravljena brezupno, prispevajo lahko tudi svoje poglede na to, ali obstajajo objektivni razlogi, da pacient v resnici trpi. Nujno pa je dodati, da nihče, niti zdravnik, ne more določiti globine trpljenja posameznika.«
Eden glasnejših očitkov zakonu je, da ta omogoča zlorabe, a kot je dejal Pleterski, slovenski zakon vključuje vrsto varovalk, ki bodo morebitne zlorabe preprečile. »Med prvimi določili zakona je prepoved spodbujanja k prošnji pacienta za tovrstno pomoč, kar izključuje t. i. evtanazijski mobing,« je poudaril. V postopku sodeluje vrsta ljudi, ki pacientu pojasnjujejo njegovo stanje, mu dajejo možnost razmisleka, preverjajo, ali gre res za njegovo željo, in ne za pritisk od zunaj. »Nad postopkom ves čas bdi tudi posebna komisija za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Pri vseh odločitvah sodeluje še psihiater, ki ugotavlja sposobnost pacienta, da odloča o samem sebi. Vsi sodelujoči zdravstveni delavci pa ugotavljajo, ali morda ne gre za trenutno željo in iz depresivnega stanja. Pacient ima tudi v vsakem trenutku pravico odstopiti od svoje želje po prostovoljnem končanju življenja, poleg tega ni predpisanega roka, do kdaj mora pacient svojo pravico uresničiti,« je utemeljil Pleterski.
Zadnji korak stori pacient
Zakon v prvi vrsti podpira pomoč pri končanju življenja, pri čemer je pacient tisti, ki sam aktivno bodisi zaužije smrtonosno učinkovino ali sproži črpalko, ki vnese učinkovino v njegovo žilo. »Obstaja tudi izjema, ko pacient iz objektivnih razlogov, ki jih presodi komisija, sam ne more izpeljati samousmrtitve, zato se konec življenja izpelje v obliki evtanazije, torej ko smrtonosno učinkovino vnese nekdo drug, ne pacient sam,« je pojasnil Pleterski. Dodal je še, da po izkušnjah iz drugih držav pacienti, ki učinkovino dobijo k sebi domov, te pogosto ne uporabijo. »Učinkovina v roki jim da občutek, da so gospodarji svojega življenja do zadnjega hipa, kar jim je dovolj trdna opora, da tega ne izvedejo in počakajo na običajen konec življenja.«
Avtonomija človeka
Po besedah filozofa Igorja Pribca je kljub odsotnosti zadostne razprave v družbi podpora zakonu glede na javnomnenjske raziskave večinska. »Smo relativno suiciden narod in smo v resnici v sebi pripravljeni resno razmišljati o svojem intimnem odnosu do smrti, le javno tega nismo bili sposobni napraviti,« je poudaril.
Povedal je, da so vrednote, ki jih v ospredje postavlja njihov zakonski predlog, drugače prioritetno razporejene kot tiste, ki jih zagovarjajo zdravniki. »Zdravniki namreč pravijo: naše poslanstvo je varovanje in ohranjanje življenja. Mi v ospredje postavljamo samoodločbo oziroma avtonomijo človeka, torej sposobnost, da sami sebi določamo življenje. Sprejemamo stališče, da vsako življenje, ki ni pozitivno vrednoteno od znotraj tistega, ki to življenje živi, ki torej ni skladno z njegovimi vrednotami, pričakovanji, načrti, željami, hotenji, strastmi, je nesmiselno življenje in je neke vrste suženjstvo,« je glede etičnega vidika dejal Pribac, svojo misel pa strnil: »Če hoče človek živeti srečno, mora živeti tako, da o sebi odloča sam.«