Zmagovalka Franje piše recepte
Erika Jesenko je bila na velikem Maratonu Franja z naskokom najhitrejša ženska. Je tudi strokovnjakinja za prehrano in v Gorenjskem glasu že skoraj deset let lahko prebirate njene recepte za lahke jedi. V pogovoru je razkrila tudi, kaj je jedla pred tekmo.
Za Eriko Jesenko velja, da ji »živeti brez kolesa ni« od leta 2015. Takrat je začela pogosteje kolesariti. Bolj načrtno po programu trenerja Simona Cirnskega vadi od leta 2018. »Vedno poudarim, da kolo vozim najprej zase, potem treniram, dirke imam še najmanj rada, predvsem grem zaradi družbe. Vse to ob službi. Moj delovni dan je v povprečju dolg deset ur, nato še na kolo, gospodinjska opravila ... in je treba v posteljo,« je pojasnila amaterska kolesarka, ki prihaja iz Žirov, živi pa v Trebnjem.
Več kot tristo ur treninga
Aktivna je bila že kot otrok. »Želela sem na vsak krožek, poskusila več športov, resno pa nisem trenirala ničesar. V srednji šoli sem malo več tekla, hodila v hribe, ko sem sedla na kolo, pa me je zasvojilo,« je povedala. Ne glede na vse obveznosti je v kolesarstvu zelo uspešna. V nedeljo je prvič postala zmagovalka Velike Franje, njen čas pa 3 ure, 44 minut in 45 sekund. Prehitelo jo je le 54 kolesarjev. »Zmaga na Franji mi kar veliko pomeni, predvsem zato, ker ima v Sloveniji poseben status. Pozna ga moja stara mama, njena prijateljica ... vsi. Zmagala sem že na precej težjih maratonih v Italiji, a ni bilo kakšnega odmeva. Franje letos sprva nisem imela v načrtu. Odločila sem se dva tedna prej, po sporočilu športnega direktorja. Da bi šla na rezultat, se je nisem udeležila še nikoli prej. No, pred leti sem se je nameravala, a mi je že po dveh kilometrih počila guma in sem nato nadaljevala na Mali Franji in zmagala,« pravi. Potrdi, da je Franja tudi sicer posebna tekma. »Ne šteje le, kako dober si. 'Poklopiti' se mora več stvari: tehnika, taktika, sreča ... Na celotni trasi se lahko zgodi marsikaj. Veliko je udeležencev, tudi takšnih, ki se niso vajeni voziti v skupini. Vsako leto je veliko padcev in poškodb, zato sem bila osredotočena na to, da moram biti že od starta čim bolj spredaj. Postavila sem se za kolesarje, za katere vem, da obvladajo kolo, jim zaupam in sem jim sledila, da sem čim bolje ohranila pozicijo. Med njimi je bil tudi moj športni direktor Igor Zanetti, ki je na koncu osvojil drugo mesto,« je dejala.
Za Franjo se ni posebej pripravljala. »Konec tedna prej sem bila na etapni dirki na Sardiniji. Med tednom je bil edini cilj spočiti noge in jih aktivirati nazaj. Naredila sem nekaj lahkotnejših voženj, v petek pa intenzivnejša 10-minutna intervala. Na dirkah najbolje delujem, če sem malo utrujena,« še pravi 27-letnica. Potem ko je bila lani članica profesionalne ekipe BTC City Ljubljana in je nastopala tudi v dresu slovenske reprezentance, letos tekmuje kot amaterka za italijansko ekipo ASD New Molini Dolo. »Že lani sem kolesarila ob delu in ves prosti čas namenila kolesarstvu in dirkam, kar pa je naporno. Na dolgi rok to ne gre. Ugotovila sem, da četudi bi toliko napredovala, da bi s kolesarstvom lahko zaslužila, so to še vedno premajhni zneski. Malo je kolesark s solidno plačo. Odločila sem se, da se posvetim svojemu poklicu, kolesarim pa toliko, kolikor lahko.« In to ni malo. Med pogovorom je preverila, koliko ima kilometrov. »To je zadnja stvar, ki jo pogledam. Imam jih 9800. Več mi pomenijo ure treninga. Jih je 336. Vsako prosto minuto namenim kolesarjenju.«
Jedilnik pred Franjo
Erika Jesenko je mlada raziskovalka na Biotehniški fakulteti, poleg tega dela tudi na Institutu Jožef Stefan. »Delam doktorat na temo fiziologije živil rastlinskega izvora. Ukvarjam se z aromatskimi spojinami v jabolku. Z uskladiščenjem se aroma jabolk znižuje. Skladiščimo jih eno, dve leti. Kako bi lahko jabolku povrnili aromo? To so zelo kompleksne stvari, so pa rezultati kar obetavni, a ne smem jih še izdati,« je nekaj besed namenila doktorski nalogi. Po zaključku srednje šole, obiskovala je gimnazijo v Biotehniškem centru Naklo, je vpisala študij živilstva in prehrane na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je najprej diplomirala, nato magistrirala iz prehrane, sedaj pa je na doktorskem študiju bioznanosti.
Znanje s področja prehrane ji še kako prav pride tudi v športu. »Prehrana je ravno toliko pomembna kot trening,« zatrdi. Seveda nismo mogli mimo vprašanja, kaj je bilo na njenem jedilniku dan pred Franjo in zjutraj pred startom. »Soboto sem začela z ameriškimi palačinkami s prelivom iz gozdnih sadežev in grškim jogurtom. To so že kar moje slavne palačinke. Sliši se kot težka hrana, a vse skupaj zelo prilagodim, da je prehransko ustrezno in hranljivo. So brez maščob, z mineralno vodo. Za dopoldansko malico sem imela mlečni riž, med in grški jogurt, za kosilo kar velik krožnik testenin s paradižnikovo omako in tuno ter skodelico rdeče pese, za popoldansko malico skodelico jagod in proteinski puding, za večerjo pa krožnik riža, popečene bučke, file lososa in kakav. Cilj je bil zapolniti glikogenske zaloge. Zjutraj pred tekmo so bile znova palačinke, le da večja porcija,« je opisala.
Recepti v Gorenjskem glasu
Kuha in peče rada že od otroštva. »Kot otrok sem hotela biti vedno samostojna. Lahko bi šla k stari mami na kosilo, a sem si ga raje naredila sama, kar mi je bilo vedno v izziv. Potem to pride v navado.« Ob torkih v Gorenjskem glasu objavlja recepte za lahke jedi. Del njih je bilo objavljenih tudi v knjigi. »Za Gorenjski glas pišem že skoraj deset let. Začela sem še kot srednješolka. Prvo vodilo je, da so sestavine dostopne, domače, sezonske. Preproste jedi skušam narediti na inovativen način, iz enostavnih sestavin pripraviti odlično jed.«
Njen pogled v prihodnost je v prvi vrsti usmerjen v dokončanje doktorata, se razvijati na intelektualnem področju, zraven pa se posvečati tudi kolesarstvu. »Z rezultati se ne obremenjujem. V začetku julija grem na svetovno znan maraton v Dolomite. Že sedaj sem zadovoljna s tem, kar sem dosegla,« je zaključila.