Vsak trenutek hrepenim

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. junij 2023 / 11:29

Prihajava iz iste občine. Ista reka teče skozi najine kraje. S širokim nasmehom in močnim stiskom roke se pozdraviva, čeprav se srečava prvič. Dobro je, da začenjam z dobrim občutkom, si mislim, ko začnem pogovor z Janom Plestenjakom pred koncertom 24. junija na Škofjeloškem gradu.

Občutek se je izkazal za pravega. Navkljub slavi in temu, da je pregovorno eden najbolj zaželenih moških v Sloveniji, je zelo prijeten sogovornik. Pred pogovorom sva sklenila, da se bova tikala.

1050-letnica Škofje Loke, konec marca tvojih 50 let ... ob vsem tem koncert v domačem kraju.

Ha, ja, šele v teh mesecih sem pomislil, da sem bil pravzaprav rojen v letu tisočletnice Škofje Loke, upam, da nisem reinkarnacija katerega od škofov. (smeh) Super bo, v Loki se vedno do­bro počutim, napolnili smo že Plac, nekajkrat grad, pa dvorano na Trati. Poseben občutek je nastopiti v ro­dnem mestu. Na koncert pridejo tudi ljudje, ki jih poznaš iz otroštva, in je ta zvezdniški mit, ki ga imaš na odru, težko suvereno nositi, če med občinstvom vidiš od 20 do 30 ljudi, s katerimi si se kopal »v pencah« in se v otroštvu »zezal«.

Koncert bo 24. junija, na prvi dan počitnic, v prelepem okolju grajskega amfiteatra.

Tega koncerta se zelo veselim. Ljudem bom dal ti­sto, kar si želijo slišati. Na srečo mi ni treba vedno znova z nečim šokirati, da bi napolnil koncerte. Na gradu bodo odmevale uspešnice, kot so Iz pekla do raja, Soba 102, Ona sanja o Ljubljani, pa tudi Meni dobro je in Sam da ti maš mene rada. Tudi najnovejša Do zadnje kaplje. Kdo bo nastopil z mano, za zdaj še ostaja presenečenje, veliko glasbenih prijateljev imam in marsikdo bo z veseljem stopil z mano na oder v Škofji Loki.

V otroštvu si živel nad me­stom ...

Še dobro se spominjam, ko sem kot fantek štiri ali pet let živel v grajskem stolpu. Morda je bilo zame to celo romantično, za mamo pa prav gotovo ne, ker smo bili sami v gradu, v eni sobi. Stranišče je bilo zunaj, na hladnem hodniku. Spomnim se, da je mama sobo, kjer so se sušile plenice, zagrnila z zavesami, da jih kupci, ki so prišli po njene slike, niso videli. Mislim, da je bilo zelo naporno zanjo, vzgajati dva otroka in v drugo nadstropje vse nositi sama. Ob večerih je ves čas nekaj strašljivo ropotalo na podstrehi, kasneje sem izvedel, da so bile to podgane, ki so lovile golobe. Spominjam se, kako sem se sprehajal proti zdajšnjemu amfiteatru, tu je bilo pravzaprav za nas dvorišče, pa sankali smo se po strmini do Frenka. Ja, za nas otroke je bilo vse to romantično.

Kako je mama, drugo leto bo stara 90 let?

Res je, 3. februarja bo stara 90 let. Mama (slikarka Dora Plestenjak, op. a.) je dobro. Neizmerno sem vesel, ker sem po dolgem času videl, da se je spet lotila slikanja. En čudovit šopek je ustvarila, pa mene je portretirala za moj 50. rojstni dan. Zares sem bil ganjen, ko sem videl moj portret izpod njenih rok. Sicer pridem v Loko vsaj dvakrat na teden, tudi zaradi nje, ker je sama, ker zdaj brata ni več …

Kako sta z mamo zdaj?

Za starša je zagotovo največja bolečina, ki jo lahko doživi, da izgubi otroka. Jaz moram biti močan, da jo spodbujam in da tudi sam lahko funkcioniram.

V gostilnici Pr' Pepet so naredili stensko poslikavo v spomin tvojemu bratu Domnu Slani.

Zadnjič sem izvedel in jo šel pogledat. Domen je zmeraj na tistem mestu vespico parkiral. Neverjetno, res lepo od njih. Mojega brata so ljudje imeli zelo zelo radi. Zaljubljen je bil v Škofjo Loko, do konca.

Imaš vrhunsko skupino, virtuozne glasbenike s tabo na čelu. Se kdaj zgodi, ko odigrate komad, da si rečeš: to je bilo to – narejeno stoodstotno, ničesar več ne bi izboljšal ...

Ne. (odločno) Včasih sem zelo zadovoljen z izvedbo kakšne pesmi, predvsem pa sem žal tako narejen, da iščem napake, ampak z razlogom, da bi jih izboljšal. Še zdaj rastem, še zdaj sem zelo vesel, ko jih odpravim. Ko smo po Stožicah imeli rekord dvorane vseh časov, ko bi jaz moral biti poln sebe, samozadosten, sem se sekiral za pet napak na koncertu, ki jih ljudje sploh niso opazili. In si nisem dopustil veselja. V tem sem morda malo mazohista.

Hrepeniš?

Vedno hrepenim, v vsakem trenutku življenja si želim intenzivnosti. Včasih je to naporno za ljudi, ki so z mano. Ker kar pričakujem, da bodo vsi doživljali enako intenzivno in je mogoče to tudi malo sebično. Lahko zelo močno ljubiš in zelo močno sovražiš, tega se marsikomu ne da razložiti. Denimo če gre tvoja ljuba oseba za dva dni nekam in ji je vseeno, ko se vrne, ali te bo dve uri prej videla ali dve uri kasneje, ker ti si tako ali tako tam – ne, ni vseeno. Razumsko seveda je vseeno, ampak ljudje smo narejeni tako, da srce narekuje razumu, ne pa razum srcu. Tu smo malo padli. Ali je bolje, da si na smrtni postelji poln brazgotin ali da nimaš niti ene, hkrati pa ti je žal in razmišljaš, kaj vse bi lahko naredil, pa nisi. Jaz mislim, da je bolje biti v brazgotinah.

Čeprav se ne zacelijo.

Se ne, ampak ti dajo začimbo, barve, vse ti dajejo …

Rad snemaš videospote?

Odveč so mi, popolnoma, pa tudi fotografiranje. Meni je najlepše pisati pesem, jo producirati in biti na odru, vse drugo, česar je žal 95 odstotkov, pa ni tako zelo super. (se zamisli) Čeprav se zgodi tak pogovor, kot ga imava midva, pa mi je luštno, ker se rad pogovarjam. Se pa kdaj zgodi kak intervju, ko moraš reševati novinarja, zato da ni suhoparno. Tisto je pa muka. Sem pa malo razvajen, sem tudi že odkorakal z intervjuja, nekajkrat. Če me nekdo vpraša, kaj bi rad povedal, rečem: »Čisto nič, hvala lepa ...« Ali ko sprašujejo, koliko albumov sem posnel; rečem: »Daj, pripravi se, saj se moram tudi jaz pripraviti na koncert.« To je stvar nekega spoštovanja. Tako kot so slabi glasbeniki, so tudi slabi novinarji.

Do zadnje kaplje, zadnji singel …

Življenje piti – do zadnje kaplje. Mogoče še pomembnejše v tem je, da daješ do zadnje kaplje, ne samo jemlješ. Tako veselje je dati do zadnje kaplje nekomu nekaj. Ta intenzivnost trenutka, to je pravzaprav do zadnje kaplje. Lahko je to zgolj sprehod v naravi, pa je do zadnje kaplje, ali pa sediš ob Sori in poslušaš, kako šumi, pa je tudi do zadnje kaplje.

Imaš rad tišino?

Pri meni doma nikoli ni muzike, tudi če grem s Cotom, kitaristom, svojim najboljšim prijateljem, na večerjo in ni veliko ljudi v gostilni, prosim, da ugasnejo muziko. Ko hodim po sprehodih v Strunjanu in vidim ljudi, ki tečejo, mladi, starejši, in imajo vsi slušalke v ušesih, prav pomislim: tudi če mene slučajno poslušajo, ne poslušajte me. (smeh) Poslušajte veter, morje, ptice … Stalno imamo tendenco, da bežimo pred samim sabo. In ko si v tišini, se moraš soočiti, si postaviti ogledalo predse. Seveda to ni vedno prijetno, tudi meni ni.

Sam pred sabo ne ubežiš, vedno gredo vsi demoni s tabo.

Vedno. In tudi vsa ta histerična potovanja ... sploh dekleta, ki jih jaz poznam, rečejo: »Jaz bi rada potovala, rada potujem.« Kaj je to drugega kot pobeg? Zadnjič so me neki fantje spraševali: »Jan, ti ki si bil z veliko ženskami …« So me gledali z oboževanjem. Pa sem jim rekel: »Fantje, moški, ki ima tisoč različnih žensk, je manjši frajer kot tisti, ki se tisočkrat ljubi z eno žensko, intenzivno. Ta je frajer.« In kar niso hoteli verjeti, da je to tako, ampak je.

Ves čas v središču pozornosti, večina te opazi, ko greš po mestu, nakupuješ v trgovini. Kakšen je občutek?

Kaj pa vem. Lahko je tudi prazen. Najbolj sem recimo osamljen po kakem krasnem koncertu, ki je poln naboja, pa me ob treh zjutraj pripelje šofer domov, nato pa se zbudim v prelepo sončno jutro v Strunjanu in nimam nikogar, s komer bi delil to srečo, ta naboj. Takrat je osamljenost najhujša. Pa si zadovoljen, za tabo je super koncert, ampak kako smo ljudje res narejeni, da če si srečen in ne deliš, to ni prava sreča. Zanimivo. Včasih mi rečejo, da imam rad lepe ženske, avte, obleke, pa rečem: »Oprostite, kdo pa tega nima rad …« Kaj se denimo zgodi v politiki: nekdo igra skromnega cankarijanskega Slovenca, pride na oblast in je takoj v hotelu s petimi zvezdicami, prej je pa klobasal o neki skromnosti. Kdo je zdaj tu lažnivec? Bistveno je, da ne izgubiš empatije do ljudi in da ne začneš verjeti v paralelni mit, da si nekaj, kar nisi. Na koncu si samo človek, zemlja se bo stresla tako kot pes, ki pride iz vode, ki samo takole naredi. (pokaže) Ni pomembno, ali si Musk ali Putin ali pa delavec v proizvodnji. Konec je. Nič si. In to zavedanje je treba ohranjati.