Obvezna oddaja
Tunjiške zgodbe (39)
Po drugi vojni je oblast predpisala, da mora vsaka vas zbrati od kmetov določeno količino hrane in drugih artiklov, ki se pridelajo na kmetiji. Tudi les iz gozdov so morali oddati za čisto majhno ceno. Tako so hoteli oživiti življenje po vojni. Za kmete je bil kar hud udarec, saj še sami največkrat niso imeli ničesar. Po trije od občinarjev so hodili od hiše do hiše in terjali predpisano dajatev. No, nekoč so trije izterjevalci hodili terjat. Takrat so zbirali zabelo, »špeh«. Zelo trdo so držali neko bolj skromno kmetico, da mora oddati nekaj kil »špeha« v dobrobit ljudem, ki tega nimajo. Ta naša Micka pa jim je dopovedovala, da že nekaj let niso zaklali nobenega prašiča in zato tudi »špeha« pri hiši ni. Pa so bili komisarji neusmiljeni in so hoteli, da jim pokaže posode dežo, kjer se ta hrani. Po daljšem prerekanju je Micka le odšla na podstreho in v vežo treščila leseno prazno dežo, ki se je razletela na koščke. Iz nje pa se je vsulo na stotine ščurkov, ki so si domovanje uredili v njej. Ščurki so se razbežali na vse strani, tudi po nogah občinarjev. Ni kazalo drugega, kot da so vsi trije molče odšli na terjatev k sosednjemu kmetu.