Gorenjci smo efektivni, ne pa skopuški

Gal Gjurin, človek mnogoterih talentov, svoje glasbeno praznovanje pod geslom #GAL20 začenja v petek, 9. junija, ob 20. uri, v gorenjski prestolnici. Avditorij Khislsteina, kot pravi, ponuja intimno vzdušje, po drugi strani pa si lahko s sodelujočimi na koncertu privoščijo večjo produkcijo.

Letos pripravljate turnejo ob 20-letnici svoje glasbene poti. Jo začenjate prav s koncertom v Kranju?

Začnemo v Kranju, neuradno pa skupaj s sestro Severo dan prej v že razprodanih Križankah, na 30-letnici radijske oddaje z izključno živo glasbo Izštekani, ki jo vodi Jure Longyka in v kateri sem do zdaj nastopil devetkrat. Moje glasbeno praznovanje ob 20-letnici bo trajalo do jeseni 2024.

Zakaj praznujete dvajsetletnico celo leto?

Leta 2002, ko sem pri 23 letih izdal knjigo Mesto, ki je bila nominirana za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu, sem hkrati posnel album Mesto in Mesto, sestavljen iz poezije in glasbe. Leta 2003 sta potem izšla v okviru mojega Projekta Mesto še dva albuma, Minute? in Ivanova vrnitev, in nato 2004 prvi album moje takratne nove skupine Olivija. Gre torej za večletno tesno sosledje avtorskih stvaritev.

Obiskovalci vaših koncertov na različnih lokacijah, od Cankarjevega doma, kjer redno nastopate že od leta 2007, pa do butičnih skritih lokacij, vedo, da jih vedno čakata kakovost in kako presenečenje. Priprave na koncert, ki bo čez 11 dni, so v polnem teku. Lahko razkrijete del programa?

Ker bo koncert retrospektiven, se bomo poleg zimzelenčkov Kaj vse bi dal, Knjiga obrazov, Kadar sva sama in Čas bo na moji strani dotaknili Projekta Mesto in celo 30 let starih pankovskih skladb, ki sem jih spisal in posnel pri petnajstih, Zobnik samopašnosti in Socjalizem. Veseli me, da bom spet lahko podpiral mlade talente in da se nam bo na odru pridružil moj 13-letni sin Kras na tolkalih in klaviaturah, prav tako 13-letna Pia Volk na čelu ter naš novi izjemni bobnar, 20-letni Niko Kostanjevec. Vrhunska kitarist Leon Žunec in basist Dejan Hudoklin sta zdaj že stara garda. Na koncertu bom z odra podelil tudi kitaro – v okviru nagradne igre za mlade talente, stare med 12 in 16 let, ki trenutno poteka na mojem uradnem profilu na Facebooku. Inštrumente sem podeljeval mladini tudi med korono, za dvig morale ...

Vsako leto nastopite v naših krajih. Imate radi gorenjsko občinstvo?

Gorenjsko občinstvo je eno najboljših, saj se v njem zrcalita razumevanje ustvarjanja in spoštljiv odnos do kulture, najbrž že zaradi imenitnih gorenjskih mož in žena, ki so krojili slovensko kulturo, hkrati pa premore obilo inteligentnega humorja. Kanadčan sem sicer po materi, a po očetu, ki je leta 1963 igral ultimativnega gorenjskega superjunaka Kekca, kamniško-šišenski Gorenjec – in seveda moji trije sinovi tudi. O Gorenjcih kroži zmotno mnenje o skoposti. Če bi skočili k mojemu 16-letnemu sinu Izidorju in njegovim starim staršem na obisk v Radovljico, bi naleteli na Francko, najbolj gostoljubno mamo na svetu, in ata Štefana, najbolj srčno delovnega človeka pod soncem. Gorenjci smo efektivni, ne pa skopuški! To ljudje zamenjujejo.

Od septembra do aprila ste spet ustvarjali v svoji drugi domovini Kanadi, kjer že več let zapored prejemate različne glasbene nagrade in nominacije. Tam je nastal tudi vaš 18. album Six Streets of The Six ...

Gre za inštrumentalni album, ki portretira šest torontskih ulic, posnel pa sem ga z legendarnim kanadskim producentom Davom Chesterjem. Inštrumente sem odigral sam: klavir, bobne, kontrabas, trobente, tri različne saksofone, pozavno. Pravijo, da gre za džezovsko ploščo, sam mislim, da presega džez in se nagiba k filmski glasbi oz. morda celo neki novi glasbeni obliki. Na klavirju sem uporabljal elektronske pedale, ki jih sicer uporabljam na električnih kitarah, ter skušal ujeti občutja šestih izbranih ulic domačega osemmilijonskega Toronta: Bloor Street, Danforth Avenue, Queen Street, Nassau Street, Spadina Avenue in Queen's Quay. Občutek imam, da sem končno ustvaril album »čiste glasbe«. Štiri dni je samo »špricalo« iz mene, brez omejitev, Dave pa je snemal. Torontu sicer v slengu rečemo The Six – od tod tudi ime albuma.

Bo katera od teh skladb zazvenela tudi na kranjskem koncertu?

Queen Street. Gre za staro torontsko ulico, ki je bila včasih srce ukrajinske in poljske skupnosti, danes pa teče po njej ena najdaljših tramvajskih prog na svetu.

Kako je po osmih mesecih Kanade spet obiskati Slovenijo, najbrž se zgodi svojevrsten kulturni šok?

Kulturni zagotovo. Pa še kakšen. Vsakomur bi svetoval, naj potuje. V Kanadi imamo težavo, da redkokdo sploh zapusti lastno mesto. Potem ljudje nimajo perspektive. A perspektiva nudi inspiracijo, vodi k zdravemu kritičnemu mišljenju in posledično k pravičnejšemu delovanju v družbi in med ljudmi.

Kmalu boš tu pa je vaša najnovejša pesem, ki jo lahko že poslušamo v Sloveniji?

Je zelo osebna pesem, ki govori o hrepenenju in ljubezni, ki ju moram nemalokrat in nehote vzdrževati čez Atlantik. Tako je zame že 44 let. Shodil sem v Kansasu, v ZDA. Pol družine je v Kanadi in pol v Sloveniji, letimo sem in tja. Smo navajeni, a včasih je res težko. Večino časa pa lepo ...