Kar je bilo slabega, ni več pomembno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 31. maj 2023 / 11:34

Bila sem učiteljica, 2. del

»Moja predhodnica me je opozorila na tri učence, ki so izhajali iz zelo problematične družine. Bratec in dve sestrici so prihajali k pouku umazani, brez zvezkov brez torb. Včasih se je njihov oče sredi ure prikazal na pragu in jih odgnal domov – delat.«

Franja se je nasilnežev že od nekdaj bala. Na vasi, kjer je preživljala otroštvo, so bili trije bratje, ki so bili malo bolj počasne pameti. Niso bili zaposleni, občasno so pomagali na različnih kmetijah, so se pa redno stepli na veselicah. Tisti, ki so se ga lotili, je zmeraj obležal krvav. Nekoč so zmikastili očeta – in to za prazen nič. Ni jim hotel dati kolesa, kar je bilo razumljivo. Kolo je bilo dragoceno, dve leti je dajal denar na stran, da si ga je lahko kupil. Zlomili so mu nos in razbili arkado. Prišel je miličnik, nekaj zapisal v beležko, zgodilo pa se ni nič.

»Nasilneži so zlo. Bolj ko se jih ljudje bojijo, večjo moč imajo,« je razlagala. »Ko sem očetu tistih treh otrok pokazala, da me ni strah, je odšel in nikoli več ga ni bilo na spregled. Sem se pa tem trem 'zapuščenčkom' malo bolj posvetila. Kmalu sem spoznala, da so zelo pametni, šolsko snov so dojemali z levo roko. Starejšemu sem pomagala z inštrukcijami, doma pa je potem kar sam poučeval sestrici. Lahko se pohvalim, da je danes direktor v enem od farmacevtskih podjetij, sestra je bila pred upokojitvijo učiteljica, za drugo se pa ne spomnim več, ker z njo nisem ostala v stiku.

Leta so tekla, jaz pa sem bila še naprej samska. Ljudje so mi govorili, da sem 'suha pa gluha', pa jim nisem zamerila. Res sem bila, nobenega življenja ni bilo v moji duši. Občasno sem nadomeščala še na centralni šoli, čeprav za učiteljico gospodinjstva nisem bila usposobljena, vsega sem se naučila sproti. Tudi kuhanja. Kraj je bil napol vas napol mesto. Ženske niso bile zaposlene, saj ni bilo nobene primerne industrije. So pa delale kot služkinje, kar se mi je zdelo zelo neprimerno. Učence sem učila, da v socializmu služkinje ne obstajajo, čeprav sem jih poznala več kot ducat! Kakšno sprenevedanje. Nekatere so varovale otroke, druge so opravljale gospodinjska dela. Nobena pa ni bila zavarovana in niti niso zanjo plačevali za pokojninsko dobo. Predstavljate si, kakšno revno pokojnino imajo danes! Ne za živeti – ne za umreti. S pomočjo bančnega kredita sem si kupila 'fička'. Eno od teh služkinj, Johanco, sem včasih, ko je bilo slabo vreme, odpeljala domov, da ji ni bilo treba pešačiti več kot pet kilometrov.

Imela je sina Zorka, ki je bil sicer poročen, a sta ga žena in tašča napodili od hiše. Po poklicu je bil projektant, veliko je bil na terenu, mama pa mu je kuhala in tudi sicer skrbela zanj. Zorka sem preko pripovedovanja spoznala do obisti in to še preden sem ga srečala. Četudi ga je Johanca ves čas hvalila, sem si o njem ustvarila ravno nasprotno mnenje: moški, ki nima pri ženi komande, se mi ni zdel dosti vreden.

Že ob prvem srečanju sem mnenje hitro spremenila. Bil je zelo prijazen in simpatičen, a ves čas utrujen. Zaradi tega je bil bled v obraz. Na podlagi lastnih izkušenj sem mu predlagala, naj obišče zdravnika, ker ima verjetno tudi on slabo kri. Res jo je imel. Od takrat naprej me je začel upoštevati kot človeka, ki veliko ve, ha ha. To mi je zelo godilo, prav ponosna sem bila nase.

Povedal mi je, da je žena direktorica nekega hotela, da noče imeti otrok. Za tiste čase je bila takšna želja zelo nenavadna. Nenehno sta se prepirala, tašča pa je bila na njeni strani. 'Jaz bi pa dala vse, kar imam, za tri ali štiri otroke!' sem spontano vzkliknila.

Včasih, ko je mamo peljal na Brezje, je spotoma pobral še mene. Ko sta obiskala sorodnike v Kamniku, je prav tako prišel pome. Z veseljem sem prisedla v avto, malo tudi zato, ker je bil odličen sogovornik, malo pa zato, ker se ga, ker je bil poročen, nisem bala. Bila sem tudi zelo zaposlena, saj sem delala tečaje v želji, da bi me potem zaposlili kot učiteljico gospodinjstva. Tudi sicer sem se veliko izobraževala, 'na šverc' sem vodila šiviljske tečaje, risala sem kroje, se učila izdelovati slamnike.

Tako je naneslo, da sem se s časom počutila prav osamljeno, če kakšno nedeljo ni prišel pome. Imela sem skromno enosobno stanovanje, v katerem je bilo pohištva bolj malo, je bilo pa zato veliko knjig. A tudi branje mi ni šlo od rok, če ga ni bilo.

Nekoč je prišel sam, brez mame. Usedel se je na divan in me vprašal: 'Bi se ti poročila z menoj, če bi se ločil?'

Zelo me je presenetil. Do ločencev sem imela kup predsodkov, bila sem prepričana, da niso dosti vredni. Vseeno sem prikimala. Pa da ne boste mislili, da sem bila zaljubljena vanj! Nikakor! Le lepo mi je bilo v njegovi bližini.

Poročila sva se šele čez eno leto, ker mu je žena zelo nagajala. Že po nekaj mesecih skupnega življenja sem spoznala, da ni bila samo njegova žena kriva za neslogo v zakonu. Pri tistih rečeh je bil zelo neroden, če je le dobil kakšen izgovor, se jim je izognil. Mene to ni motilo, saj sem vam že rekla, da sem v njem videla bolj tovariša kot ljubimca. Vseeno sva podarila življenje sinovoma, ki sta nama bila v veliko veselje. Žal se je mlajši pri 19 letih ponesrečil v gorah, starejši pa se je tudi zelo pozno poročil, tako da imam danes sicer dva vnuka, a sta še v osnovni šoli. Mož mi je že pred 15 leti umrl, pa vam povem, da ga zelo pogrešam. Iz izkušenj vam bom nekaj zaupala: ljubezen je v zakonu zlata vredna, a če ni tovarištva, ljubezen hitro zbledi.«