Vsa lepota, za katero veš ...

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / sreda, 31. maj 2023 / 11:43

Z odprtjem razstave v hodniku Radovljiške graščine so v soboto zvečer Radovljičani počastili stoto obletnico rojstva svojega rojaka, častnega občana, umetnostnega zgodovinarja, likovnega kritika in konservatorja dr. Ceneta Avguština.

Radovljica – Tragika je, če ne moreš pokazati vse lepote, za katero veš, da obstaja – tako so jo naslovili muzealci in knjižničarji v Radovljici, rojstnem mestu dr. Avguština. Izbrali so besede, ki jih je v domačem in širšem okolju cenjeni strokovnjak, izjemen poznavalec dediščine gorenjskih starih mest, izgovoril v pogovoru z Alenko Bole Vrabec, objavljenem pred leti prav v Gorenjskem glasu.

<strong>V Kranju je postavil temelje muzejstva</strong>

Kot je v katalogu k razstavi, ki sta jo v graščinskem hodniku skupaj pripravila Mestni muzej in Knjižnica Antona Tomaža Linharta, poudaril njegov someščan in stanovski kolega ddr. Damir Globočnik, je Cene Avguštin, doktor znanosti umetnostnozgodovinskih ved, oral ledino na muzejskem področju. V Kranju, kjer je bil vse življenje zaposlen, najprej kot kustos in upravnik Mestnega muzeja, nato pa ravnatelj in kasneje svetovalec za umetnostno zgodovino v Gorenjskem muzeju, je postavil temelje muzejstva.

Že v petdesetih letih preteklega stoletja je začel skrbeti za organizacijo spomeniškega varstva na celotnem gorenjskem območju, bil je tudi pobudnik galerijske dejavnosti na Gorenjskem. »Naslednja štiri desetletja je skrbel, da so bila vrata galerij v Kranju vselej na stežaj odprta tako uveljavljenim ustvarjalcem kot mladim avtorjem. Obenem je sodeloval z mnogimi galerijami v drugih slovenskih krajih, tesne stike je vzpostavil tudi z Beljakom in Innsbruckom v Avstriji. Likovne kritike je objavljal v različni časopisih, revijah in samostojnih publikacijah. Leta 1970 je prisluhnil želji slovenskih fotografov – v okviru muzeja je bil ustanovljen Kabinet slovenske fotografije, ki je med muzejskimi in galerijskimi institucijami opravil pionirsko vlogo pri izbiranju fotografij in fotografskega gradiva ter prirejanju fotografskih razstav.«

<strong>Odličen poznavalec starih mest</strong>

Avguštinov tehtni prispevek je bilo mogoče zaslediti pri muzejskih raziskavah, študijah in publikacijah, pri snovanju Prešernovega spominskega muzeja sredi šestdesetih let ter ureditvah muzejskih zbirk v Mestni hiši in Baročnem dvorcu v Kranju, še navaja Globočnik in pravi, da skorajda ni bilo muzejske ali galerijske prireditve, na kateri ne bi bilo zaslediti ustvarjalnega deleža dr. Ceneta Avguština.

Intenzivno se je posvečal tudi znanstvenemu raziskovanju, doktor znanosti umetnostnozgodovinskih ved je postal z doktorsko disertacijo Zgodovinsko-urbanistični in arhitekturni razvoj Kranja; delo je kasneje dopolnil z novimi dognanji in ga leta 1999 izdal pod naslovom Kranj – Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja.

Avguštinovo znanstveno in raziskovalno delo je med drugim zajemalo urbanistični, naselbinski in arhitekturni razvoj gorenjskih mest in trgov v primerjavi z drugimi slovenskimi in srednjeevropskimi mesti, spremljanje in ugotavljanje preobrazb meščanske hiše od njenega nastanka v srednjem veku do razkroja cehovskega načina gospodarjenja ter preučevanje arhitekturnih in likovnih vsebin ljudskega stavbarstva na Gorenjskem, še navaja Globočnik in dodaja, da je oblikoval temeljne raziskovalne smernice in domače spomenike postavil v evropske okvire.

<strong>Kulturno dediščino je približal ljudem</strong>

Kljub široko zastavljenemu strokovnemu delu si je vse življenje prizadeval tudi za popularizacijo kulturne dediščine, kar je dosegal s številnimi izjemno zanimivimi poljudnimi predavanji in javnimi vodstvi, kar več kot tri desetletja pa je vsak torek o umetnosti predaval tudi bolnikom Psihiatrične bolnišnice v Begunjah.

Kot še pove Globočnik, tudi po odhodu v pokoj leta 1990 ni prekinil svojega pronicljivega in nesebičnega strokovnega delovanja. »Pripravljal je strokovne razprave, posvečene urbanističnemu razvoju srednjeveških mest na Slovenskem. V vlogi likovnega kritika je s tehtno in toplo besedo pospremil številne razstave. Znal se je vživeti v likovno delo in prizadevanja posameznega likovnika. Vselej je priskočil na pomoč s strokovnimi nasveti, besedilom za katalog ali zloženko, strokovno oceno ali članstvom v žiriji.«

Prejel je številne nagrade, med drugim Valvasorjevo nagrado, zlato Puharjevo plaketo, Steletovo nagrado za življenjsko delo. Za častnega člana so ga izbrala različna strokovna združenja: Foto-kino zveza Jugoslavije, Umetnostnozgodovinsko društvo, Fotografsko društvo Janez Puhar v Kranju in Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je postal častni občan Radovljice.

Umrl je marca 2010 v domači Radovljici.