Tudi »jagri« nasedejo
Tunjiške zgodbe (38)
Ob večerih so se fantje zbirali v vaški gostilni sredi vasi, kjer so uganjali razne norčije in so predebatirali vse, kar se je v vasi dogajalo.
Ker je bil gostilničar tudi lovec, je večkrat pripovedoval take bolj malo resnične lovske zgodbe. V gostilno je zahajal tudi sosedov Jože, ki pa so ga tam klicali samo z gostilniškim imenom Štuc. No, temu Štucu tiste lovske niso bile kaj dosti všeč. Zato je sklenil, da jo bo tem »jagrom« malo zagodel. Štuc je takrat delal pri gradbeni firmi, ki je obnavljala kamniško klavnico. Tja so vozili v zakol prašiče od vsepovsod, od blizu in daleč. Štuc je ob priložnosti prosil enega od mesarjev, naj mu priskrbi eno veliko svinjsko taco, mesar mu je rade volje ustregel, saj je bilo teh svinjskih nog povsod dovolj. Niti ga ni spraševal, kaj mu bo. Mislil si je, da bo mogoče žolco iz nje skuhal. Štuc je takoj, ko je prišel s »šihta«, šel v gmajno, ki ji rečejo semerje. Tam imajo kmetje več lesenih lop, kamor poleti nagrabijo steljo, pozimi pa jo zvozijo domov. Štuc je okrog ene od njih v blato na gosto »naštempjlal« odtise s tisto veliko svinjsko taco, kot da so tam hodili divji prašiči. Zvečer pa je v gostilni zelo resno govoril, da ko je nabiral gobe, je videl dva velika divja prašiča, ki sta hodila okrog lope. Gostilničarju je bila ta pripoved kar všeč. Naslednje jutro je nagovoril še enega od vaških lovcev, da gresta to preverit. Ko sta ogledovala te mogočne sledi, sta strokovno ugotovila, da sta tod hodila ena stara divja svinja in en merjasec, saj sledi majhnih prašičkov ni bilo. Sklenila sta, da bosta zvečer počakala, saj se divjad zagotovo vrne. Res sta kar tri večere pozno v noč čepela v stelji v lopi in čakala na ulov, saj bi bil merjasec, če bi ga ustrelila, kar lepa trofeja. Toda tudi do jutra tretje noči ni bilo nič z obiskom divjadi. Naslednje večere je Štuc v gostilni s težavo ohranjal resen obraz, da ne bi kdo posumil, da je lovce pošteno nalagal. Lovca pa nista nikoli izvedela, da jima je Štuc tako zagodel.