Raubšic Pepe
Tunjiške zgodbe (36)
Pepe je živel sam v neki stari kajži. Žena mu je umrla še zelo mlada, otroci so se porazgubili po svetu, najstarejši sin Rudi pa je padel kot nemški vojak nekje v Rusiji. Pepe je bil malo poseben človek, vedno med ljudmi v vasi. Bil je vaški cestar, ob cesti je kopal jarke in zasul tudi kakšno večjo luknjo na makadamski cesti. V popoldnevih pa je hodil po vasi od hiše do hiše in gospodinjam »flikal« preluknjane lonce. To je opravljal zato, da je dobil kakšen kozarček pijače. Seveda najraje žganje. Na večer pa je hodil po gozdovih okrog vasi in iskal steze srnjakov med grmovjem. Na te steze je nastavljal zanke, v katere je ulovil marsikaterega srnjaka. Na stezi je po navadi pripognil mlado primerno drevesce in nanj privezal zanko iz žice. Ko je srnjak prišel po stezi, se je to drevesce sprožilo, zanka se je srnjaku zategnila okrog vratu, dvignilo ga je v zrak in tako je obvisel in v mukah končal življenje. Zelo zgodaj zjutraj, ko so vsi ljudje še spali, pa je Pepe obšel svoje lovišče. Kar se je ponoči ujelo, je v košu odnesel v svojo kajžo. Naslednje dni pa je okrog Pepetovega domovanja močno dišalo po pečenki. Tudi če so vaščani vohali to pečenko, Pepeta ni nihče prijavil oblastem. Pepe je tudi s puško pokončal marsikatero divjad. Miličniki so ga utemeljeno sumili, kaj počne, niso pa mu mogli nikoli dokazati, ker je bil Pepe kar zvit možak. So pa enkrat le preiskali njegovo kajžo in našli dve vojaški puški. Te puške je moral naslednje dni prinesti na milico v Kamnik. Predno jih je nesel v Kamnik, je v cevi pušk nalil slano vodo, da so cevi na hitro zarjavele, Pepe pa bi se lažje zagovarjal, da z njima že dolgo ni nihče streljal. Med ljudmi pa se je Pepe še vedno rad pobahal, da ima od vojne skritega še dosti orožja. Saj je bilo orožja med vojno dovolj. Kar precej let po vojni je Pepe tako kar lepo živel. Nekoč pa mu je ena od gospodinj dala le malo preveč »šnopsa« za plačilo »zaflikanih« loncev, da je bilo usodno zanj. Malo pred svojo kajžo je Pepe hotel malo počiti, pa se je na mrzlo zimsko noč do smrti podhladil, 26. januarja 1956. Po Pepetovi smrti v naši vasi ni več znan kakšen strasten krivolovec. Pepe je bil ob smrti star 68 let. Farani so ga pokopali sami, kot to storimo še danes z vsakim pokojnim.