Ti boš pa župnik, so mi rekli

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 10. maj 2023 / 14:30

Pet bratov, 1. del

»Ko sem prebral prvo nadaljevanje Korlove zgodbe, sem si rekel: Takoj pokliči in povej še ti svojo, da te ne bo prehitro minilo.«

To so bile Petrove besede, s katerimi me je dodobra presenetil, saj je sprva želel povedati svojo zgodbo kar po telefonu. Pa sva si potem vseeno našla malo več časa za pogovor nekje na poti med Žirmi in Postojno.

Njegova izpoved je »zlat« primer o tem, kako lahko starši, morda celo dobronamerno, dotolčejo svojega otroka, da z leti postane le senca tega, kar je v otroštvu želel postati.

»Bilo nas je pet bratov. Prvi štirje so se rodili eden za drugim, jaz šele deset let za zadnjim. Oče je vsakemu od nas že ob rojstvu določil, kaj bomo v življenju počeli. Ker pa je bila očetova beseda pri hiši zakon, je z njo povzročil nemalo žalostnih situacij.

Starejši brat bi moral podedovati obrt, a zanjo ni imel niti najmanj posluha. Bolj ga je oče silil, bolj je begal od doma, dvakrat je celo ušel čez mejo, tako da ga skoraj pet let ni bilo na spregled. Po spletu srečnih okoliščin je med štopanjem srečal dekle s kmetov, danes je ponosen solastnik dobro stoječe kmetije s sadovnjakom in vinogradom. Žal je oče vztrajal, da domačih, zaradi neposlušnosti, ne sme več obiskovati.

Drugi brat bi potem moral ostati doma, a je bil zato preveč bistroumen. Študiral je, a brez očetove pomoči, danes je kemik in dela v razvoju. Tudi on je starše razočaral, na srečo ne tako močno kot prvi brat. Lahko se je vračal domov, a vsakič, ko je prišel, je bil deležen pridig.

Tretji brat je bil vse tisto, kar po našem, družinskem izročilu, ne bi smel biti: rad je imel ženske, bil je tudi postaven, vsi so ga imeli radi. Je edini, ki ima za seboj dva ponesrečena zakona, zadnjih dvanajst let živi z žensko, s katero imata dva otroka, nista pa poročena.

Četrti brat je privolil v prevzem družinske obrtne delavnice šele, ko jo je oče prepisal nanj. In ko mu je pred notarjem obljubil, da se v posle ne bo vtikal. Seveda je bilo potem vse drugače. Oče je hotel imeti ob sebi le hlapca, ki bo naredil umazana dela, sam pa bo posle vodil podobno, kot jih je prej. Žal je med njima prišlo do hudega spora. Brat je zagrozil, da bo vse skupaj pustil in šel drugam. Šele takrat je oče, na mamino jezo, popustil in se umaknil. Sprva je brat nameraval zgraditi hišo na domači parceli, a si je kasneje premislil. V delavnico, ki jo je dodobra razširil, zgradil je tudi nov obrat, se vozi dvajset kilometrov daleč. Dokler je bil oče še živ, bi raje videl, da mu jermene režejo s hrbta, kot da bi priznal, da je ponosen na sina.

Zame so doma govorili, da sem 'škart roba'. Kot novorojenček sem imel izpahnjene kolke, mami sem nakopal kup poti in težav. Bila je navajena, da so prvi štirje odrasli brez njene pomoči, pri meni pa se ji je zalomilo. Prav tako sem imel težave z izgovarjanjem črke r, včasih sem tudi jecljal, a so zdravniki rekli, da zaradi strahu, s katerim sem se menda že rodil. V otroštvu sem najpogosteje slišal stavek: 'Tak, pejdi mi že izpod nog!' Odraščal sem sam, bratje so bili že vsi razen zadnjega od doma. Več kot toliko nihče ni skrbel zame. Le če me zvečer ni bilo ob uri doma, me je oče šel iskat na senik in me dal čez koleno. Pa sem imel komaj pet let. Veliko sem bral, pisal sem dnevnik. Potem ga je našla mama, ga prebrala in me natepla zaradi neumnosti, ki sem jih menda zapisoval. Večkrat se je zazrla vame in sama pri sebi mrmrala: 'Kje sem imela pamet!' Verjetno ji je bilo žal, da je podlegla očetovi želji, ko je zvečer legel na njeno stran postelje.

Ker sem kar naprej tičal v knjigah, za delo menda nisem bil sposoben, je oče sklenil, da bom šel za župnika. Zdelo se mu je, da bom tam varno spravljen. Najina pričakovanja glede študija so se krepko razhajala. Želel sem postati učitelj, saj sem si rad predstavljal, kako bom vlival znanje iz fizike in matematike v neuke glave!

Kot edini od bratov sem postal ministrant. Kar mi sicer ni bilo odveč, saj se je bilo z župnikom, ki je bil precej filozofski, lepo pogovarjati. Do srednje šole sem se tudi telesno opomogel, o težavah s kolki ni bilo več ne duha ne sluha, celo r mi je uspelo usvojiti. Bil pa sem bolj sramežljive narave, četudi so mi bila dekleta zelo všeč in sem pogosto sanjaril o njih. A poguma, kot ga je imel pri dekletih brat, nisem imel. Po maturi sem se brez vednosti staršev vpisal na matematično fakulteto. Ne vem, kako, a bili so prepričani, da sem pristal na teološki. Ko so izvedeli, je bil ogenj v strehi! Nagnali so me od doma, za dobro leto sem moral prekiniti študij, da sem se zaposlil in si prislužil denar za skromno življenje v Ljubljani. Bratov si nisem upal vprašati za pomoč. Kdo ve, kaj bi rekli, saj smo se poredko videli in še bolj poredko družili.

Službe nisem takoj dobil, saj je bilo v tistem obdobju učiteljev preveč. Kot navaden delavec sem delal za strojem, kjer sem spoznal svojo prvo ljubezen. Dajala mi je lažne upe, ni mi povedala, da je že poročena. Globoko me je prizadela, sam pri sebi sem sklenil, da bom ostal samski. Leta so tekla, doma so malo pozabili, da sem izdal njihova pričakovanja. Začeli so me spodbujati, naj si najdem dekle, se poročim in imam otroke. Da sem se le prikazal na pragu, se je začelo: 'A kar sam? A nisi še nobene srečal? Boš videl, da bo vse narobe, ko te bodo začeli opravljati, da si gej …'

Če sem se smejal, je bilo narobe, če sem bi resen – prav tako. Mama je bila še bolj strupena kot oče. Njemu se na stara leta – ko sem se rodil, je imel 58 let – ni več kot toliko ljubilo ukvarjati z menoj …«

(Konec prihodnjič)