Osamljenim krajša čas

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. maj 2023 / 08:12

Kranjčanka Marija Mladenovič je pri 86 letih individualna družabnica, ki se srečuje z osmimi starejšimi občankami.

Marija Mladenovič je 86-letna Kranjčanka, ki ji ne manjka vitalnosti in življenjske energije. Je najstarejša prostovoljka Medgeneracijskega društva Z roko v roki, kjer zadnja tri leta deluje kot individualna družabnica, ki se trenutno srečuje z osmimi starostnicami. Po evidencah društva z njimi preživi 30–40 ur mesečno, a je ur še več, saj Marija vseh niti ne vpiše. Pred tem je 19 let vodila pogovorne skupine starejših za samopomoč. Začela je leta 2002 s skupino v kranjskem domu upokojencev, leto kasneje je zasnovala prvo izven doma. Skupin je bilo vse več in so leta 2006 prešle pod okrilje novoustanovljenega društva Z roko v roki.

»Začutila sem, da je moje poslanstvo, da ljudem krajšam čas. Čutim, kaj jim pomaga,« pravi Marija. Po rodu je z Jezerskega, a jo je pot že v mladih letih vodila v internat v Kranj in nato v Ljubljano. Po končani vzgojiteljski šoli se je ustalila v gorenjski prestolnici, kjer je dobila delo v vrtcu. »Socialni čut imam že prirojen,« nam je zaupala. Ko je imela dobrih trideset let, se je na cesti zaklepetala z gospo, ki je imela še enkrat toliko let. Po še nekaj pogovorih jo je Marija začela obiskovati na domu, kar je trajalo več let, prav tako pa še eno drugo starejšo občanko. »Tudi ko opazim nekoga, ki je sam na klopci, ga vprašam, ali lahko prisedem. Potem pa vidim, kakšna je reakcija. Če ni interesa, ne silim v človeka.« Se pa marsikdaj zgodi, da se zaklepeta s povsem neznanim človekom, včasih tudi za pol ure. Rada tudi ponudi pomoč, ko vidi, da nekdo težko nese vrečke iz trgovine in mu jih pomaga odnesti do doma.

Kot individualna družabnica skoraj vsakodnevno dela družbo kateri od starostnic, s katerimi se srečuje. Vse, razen ene, ki šteje 92 let, so mlajše od nje. Nekatere gospe Marijo obiščejo na njenem domu, k drugim pa se odpravi peš ali z avtobusom, saj so vse v bližnji okolici. Včasih s katero klepeta celo tri ure, teme pa so različne: gospe rade spregovorijo o vsakdanjih temah, o otrocih, vnukih, nekatere se vračajo v otroštvo, z Marijo pa podelijo tudi kak problem, stisko ali žalostno življenjsko usodo. Takrat jih skuša opogumiti. V takih primerih tudi sama občuti žalost, a kot pravi, se ne vznemirja zaradi stvari, na katere ne more vplivati. »Gospe dobijo prijateljico, zaupnico. Kodeks veleva, da tistega, kar mi zaupajo, ne razlagam naprej. Podobno kot v skupinah za samopomoč pa se tudi na individualnih srečanjih ne pogovarjamo o politiki in veri, saj bi hitro lahko prišlo do navzkrižij,« je razložila.

Pogovori uporabnicam ogromno pomenijo, od srečanj pa ima veliko tudi Marija. »Brez njih danes verjetno ne bi bila takole vitalna. Na ta način pomagam tudi sebi, da ne čepim doma in čakam, kdaj me bo kaj zabolelo, in da ne razmišljam, da sem uboga in sama. Ni dneva, da bi bila sama. Če nimam srečanj, pa pridejo otroci ali vnuki.« Mariji ne manjka optimizma. »Sem človek, ki enostavno sprejme to, kar je. Drugače ne moreš dobro živeti,« je prepričana.

»V društvu Z roko v roki smo veseli, da imamo take prostovoljce, kot je Marija,« pravi podpredsednica društva in koordinatorica za individualno družabništvo Zora Žitnik Martinc. V društvu imajo trenutno 28 individualnih družabnikov, ki obiskujejo starostnike. Programa ne bi mogli izvajati brez velike podpore Mestne občine Kranj, je poudarila Zora Žitnik Martinc. Ob individualnem družabništvu deluje še 21 pogovornih skupin starejših za samopomoč, od tega sedem zunanjih v Kranju in dve v šenčurski občini, dvanajst pa domskih – po štiri v domovih za starejše v Kranju, Tržiču in na Jesenicah.