Srce, ki biva v prostranstvu gora
Nežni dotik ledu je iz naslova peta pesem slikarske razstave, ki je na ogled v Mali galeriji likovnega društva Kranj. V umetniški instalaciji slikarka Irena Gayatri Horvat izpričuje svojo ljubezen do snega, ledu in gorskega sveta.
Preden obiskovalec stopi v Malo galerijo, ga zunaj pozdravijo molitvene zastavice. Slikarka Irena Gayatri Horvat, Zagrebčanka, ki zadnja leta živi na Spodnjem Brniku, je zastavice po vzoru tistih v Nepalu, njej tako ljubi in znani deželi, izdelala sama in vanje v glagolici zapisuje svoje misli, svoje molitve.
Vstopimo. Zdi se, da v svetišče, v slikarkin osebni prostor, v katerem nas objame glasba in nas na podstavku pričaka neke vrste vstopna knjiga. A k njej pozneje, saj nas pritegne velika slika na osrednji steni prostora. »Njen naslov je Življenjepis. Tu v gorah je moje srce, v gorah sveta, Velebita na Hrvaškem, Alp, vrhov Karavank, ki jih lahko opazujem vsak dan, poznavalci bodo na sredini prepoznali Everest,« nas čez robove gora popelje Irena Gayatri Horvat, ki v sliko dodaja strani svojega dnevnika. »Te 'pišem' na ročno izdelan papir, v to slikovno pokrajino dodajam kolaže, odtisnjene linoreze ...«
Odtisom gora sledimo tudi vzdolž obeh sten ob straneh. Slikarka na platno nalepi tanek papir in nanj ustvarja želene motive. Gre za pejsaž gora in oblakov, v jedru slik podolgovatega formata se večkrat pojavi anatomsko srce. »Ker moje srce živi v gorah, to je kraj, kjer res zaživim. Modra barva je barva neba, saj ko sedim na vrhu gore, razširim krila v brezmejno modro nebo,« pojasnjuje sogovornica in se ustavi pred velikimi, z različnimi motivi oplemenitenimi zastavami iz umetne svile, ki visijo pred omenjenima slikama. Pove, da gre za drevesna debla, saj se do gora vedno pride skozi nižjerasle gozdove. Pozdravijo nas v petih barvah – modri, rdeči, zeleni, rumeni in beli. Motivi na njih so zapisi v glagolici, ta stara pisava je že dlje časa značilna za umetniške projekte Irene Gayatri Horvat, na teh deblih najdemo motive lubja, krošnje, semenčic, ki prinašajo novo življenje, tu so odtisi šap volkov in medvedov, ki s kremplji označujejo svoj teritorij, na več zastavah si sledijo tudi arhetipski simboli, recimo za zorano zemljo.
Umetniška potovanja h goram
»Vsako potovanje, ne glede na to, v katero smer neba jo vodi pot, in vodi jo pogosto, pusti Ireni Gayatri Horvat v srcu globok pečat – in ta pečat odsev v njenih delih. Vse, kar počne, je prepleteno, v delih so vidni vplivi različnih kultur, ki jih je kdaj srečala, in mnogih stvari, ki jo zanimajo,« v besedilu k razstavi zapiše Metka Lokar, umetnica pa nam predstavi molilni mlin na sredini galerije. Znotraj zaokroženega oboda iz prozorne potiskane tkanine sedem na stol. »Ko se tako imenovani mlinček zavrti, se molijo molitve in gredo k bogu. Na stolu si lahko ob vrtenju mlinčka vzameš čas za razmišljanje. Tako kot bi sedel na kakšnem gorskih vrhov. Med zemljo in nebom,« pove umetnica
Vrnimo se k ročno izdelani knjigi – gre pravzaprav za likovne zapise preteklih ekspedicij v himalajske gore, ki se jih je udeležila Irena Gayatri Horvat. Kot pove avtorica, je knjiga na neki način njen dnevnik, iz katerega izhaja vse, kar si lahko ogledamo na tokratni razstavi oziroma prostorski postavitvi. »Ta knjiga je moja večna inspiracija, iz katere črpam nove umetniške projekte.«
Čez leto in pol po več kot 15 letih ponovno načrtuje alpinistično odpravo v Himalajo.
Medtem ko si ogledujemo in na neki način sodelujemo v interakciji z instalacijo, se v ozadju vrti glasba komponista Simona Skalarja, ki jo je slednji napisal posebej za to razstavo, in sicer ob pesmi Nežni dotik ledu. Razstava je v Mali galeriji na ogled do 4. maja.