Spomini iz Pokljuške luknje, 43. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 19. april 2023 / 08:42

Končno sem vendar še znova poskusil. Po tolikih letih pač ne vem, kako, toda uspelo mi je. Priplezal sem na prosto, občutkov, ki sem jih tedaj imel, se opisati ne da. Jaz in tudi nobeden od teh, ki so dogodku bili priča, nismo nikoli več poskušali te avanture.

V meni pa je za vedno ostal nekakšen podzavesten strah pred tesnim prostorom, pa četudi ni niti najmanj podoben tistemu ozkemu rovu. Sonce je že zašlo in v ozko sotesko je legel mrak. Sam vase zamišljen sem počasi stopal med kamenjem in grmovjem dalje proti domu. Bilo je to na praznik vernih duš. Misel mi je nehote pohitela na pokopališče, kjer počivajo moji dragi pokojni, pa na tolike grobove, znane in neznane, raztresene po naši zemlji.

V takem razpoloženju sem kraj pota opazil dve ženi, oblečeni v črnino. Oči so jima bile rdeče od joka. Pred njima je na kupu kamenja gorelo nekaj sveč. Nič dobro se nisem počutil ob tem prizoru. Ko sem se jima čisto približal, sem jima voščil dober večer. Odzdravili sta mi z istima besedama. Bili sta mi neznani in zato kaj več nismo govorili. Jaz sem nato kar nehote pospešil korak ... Nedaleč od tistega kraja sem potem našel zapoznelega drvarja, ki si je pripravljal drva za zimo. Dober znanec mi je bil, zato sva se kar brž zapletla v zaupen pogovor. Povedal sem mu, kaj sem doživel malo više v soteski. Kaj naj bi to pomenilo, sem ga vprašal. Potem sem samo strme poslušal. Govoril mi je o primeru, ki niti v tistih strašnih vojnih letih menda nima primere. Kdor tega ni sam doživljal, v kaj takega komaj more verjeti, čeprav je bilo še kako resnično. V družini je bilo več bratov in sester. Eden od bratov je bil partizan, trije pa v nasprotnem taboru. Kje in koliko so pri tem bili dejavni, se mi ne zdi niti toliko važno. Vojne je bilo konec in trije bratje so se znašli med premaganci. Iz tega, da niso zbežali čez mejo, sklepam, da niso imeli krvavih rok. Kot taki so torej prišli v roke zmagoviti partizanski vojski – ali bolje: nekaterim od te. Med temi je bil tudi njihov rodni brat. Kaj so potem ti trije ujetniki doživljali v Krnici, to vedo povedati številne priče in o tem se je veliko govorilo. So stvari, ki niso vredne človeka in zato tudi ne sodijo na papir. Zadnji epilog te strašne drame se je zgodil tam, pod Pokljuško luknjo, kjer sem videl objokani ženi, sestri tam pokopanih in enega še živečega brata. Ob razmišljanju, zakaj je bilo po končani vojni prelite še toliko slovenske krvi, se mi zdi edino sprejemljiva, sicer žalostna, vendar tolikokrat izpričana resnica, da je maščevanje sladko in pa da zmagovalcu ne sodijo. Vsaj ne človeška sodišča. Nad vsemi temi pa ostaja On, ki je sam rekel: »Moje je maščevanje, jaz bom povrnil!« Življenje in še posebno konec mnogih, ki jim niso sodila človeška sodišča, potrjuje zadnjo neizpodbitno resnico.