Vojna v risoromanu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. april 2023 / 15:32

»Desetar Goran Duplančić in njegova enota, sestavljena iz mladeničev z različnih koncev Jugoslavije, so zadnji vojaki JLA. Junija 1991 so se znašli v kasarni 'Boris Kidrič' v Šentvidu, izolirani, prestrašeni, brez vode, elektrike, hrane in osnovnih potrebščin. Goran in njegovi prijatelji, ujeti med ograjami vojašnice, so bili v središču spopada dveh velikih zgodb – tiste, zaradi katere so bili prepoznani samo kot sovražniki in agresorji, in tiste, kjer so bili lahko bodisi zvesti vojaki bodisi dezerterji. Od njih se je zahtevala brezpogojna zvestoba jugoslovanski državi in pripravljenost, da zanjo umrejo, izdajo prijatelja ali streljajo nanj, in vse to v trenutku, ko so na drugi strani ograj vojašnica JLA vsi že zdavnaj nehali verjeti v Jugoslavijo in vse, kar je simbolizirala. Spopad velikih zgodb so lahko pripadniki vojaškopolicijske enote v kasarni v Šentvidu preživeli le tako, da so držali skupaj, skrbeli drug za drugega in si zaupali. Tako so ostali zvesti načelom bratstva in enotnosti dlje kot sama JLA in kot oblast, ki jo je armada ščitila. Risoroman Vojna prikaže vojno, ki je spremljala razpad Jugoslavije, natančno takšno, kot je bila: absurdno, polno protislovij, strahu, groze, nesmisla. In čeprav je zgodba, ki jo Goran Duplančić pripoveduje skozi risbe, zgodovinsko zelo natančna, pa takšna zgodba nikjer na območju nekdanje Jugoslavije ne more postati del zgodovine in 'uradnega' spomina na čas, ko je skupna država razpadla na več nacionalnih držav. Ne samo zato, ker gre za strip, in niti ne zato, ker njegov avtor ni zgodovinar, temveč teoretični fizik, ampak predvsem zaradi tega, ker velike zgodbe, na katerih temeljijo te nove nacionalne države, ne prenesejo absurdnosti, strahu in protislovij ali česar koli, kar bi lahko zasenčilo njihovo zmagoslavje.« (str. 6–7)

Gornji odlomek je iz predgovora Tanje Petrović. Ta risoroman o vojni, ki se je začela poleti 1991, pa je vreden branja tudi zaradi poudarka, ki sledi. »Risoroman Vojna kljubuje velikim zgodbam in logiki, ki ljudi prepoznava izključno glede na etnično pripadnost in jih po tem ključu razvršča na njihove in naše, zločince in žrtve, heroje in izdajalce. Mladi ljudje v šentviški kasarni so v tistem zgodnjem poletju leta 1991 – na nek način paradoksalno – zaradi uniforme, ki so jo nosili, tudi sami kljubovali tej logiki in so zato lahko drug v drugem prepoznavali ljudi ter se med seboj ščitili, opogumljali in spodbujali.« Drugačen in dragocen pogled na vojno 1991.