Več srčne kulture!, 42. del
Srca so nam krvavela in tudi kamenela. Žalostno, a resnično, tudi kamenela so! Stopimo pa zdaj v naš čas, v naše dni. Svobodni smo. Odšle so tolpe, ki so tlačile in skrunjale našo sveto zemljo. Mi pa smo se znašli na novi poti, sami stopajoči po njej v življenje, v novi čas. Stopili smo v novi čas, nismo se pa otresli tega, kar se nam je vcepilo v srca v letih borbe. Kakor nismo kar čez noč postali ljudje, kakršne nas je zahtevala borba, tako ne moremo čez noč postati ljudje, kakršne zahteva novi čas. Ko tako hodimo okrog, se vozimo, govorimo ali molčimo, srečavamo na vsakem koraku novega človeka. Človeka, ki žaluje za dragimi, črno oblečenega. Pa si ta še niti ne sleče črne suknje, že ga vidimo na plesu. Pleše, pijančuje, brez misli na resnost časa in včerajšnje žrtve. Tako vse dotlej, da ga iz omotice prebudi novo doživetje, spet trdo in surovo. Ali na cesti srečamo otroka. Pridruži se nam, ker gre z nami isto pot. Kaj naj pove? Ni mu na ustih besed, ki bi bile primerne njemu in njegovim letom. Kletev ga spremlja, surovih in prostaških besed se ne sramuje. Matere se ne boji in je ne spoštuje. Ne posluša besed učitelja. Šola mu je težka dolžnost, ki se je otepa, a se je znebiti ne more. Človeštvo, zlasti mladina, v kateri naj bo naša bodočnost – tone. Tone v mehkužnosti in uživaštvu, ponočevanju in pijančevanju. Večeri in noči se zlorabljajo v prav take namene. Mitingi in sestanki, kjer naj bi se vzgajal nov rod, zdrav in telesno in duhovno močan, se zlorabljajo. Opomini in svarila ne pomagajo. Ko je oblast z odločnim ukrepom napravila konec tako brezmejnemu ponočevanju, so se taka gnezda preselila v privatne hiše. Da se tam izživlja – vzgaja ... Na vlakih se vozijo delavci v tovarne. Prav tako otroci v šolo. Pomešani so se med seboj in govorijo. Pa kako? Kvante in laži, zabavljanje, kakršnega včasih ni bilo slišati. Kvante, kakršnih se je človek kdaj sramoval, danes se jih ne več. Je postal moderen in sodoben. In otroci, ki so zraven, hočejo biti »veliki«, pa posnemajo ... Da, to je seme, ki pada na rodovitna tla. Bolj kot v šoli pouk se taki pogovori vcepijo v njih otroška srca. Tako odrašča nov rod, v katerem je naša bodočnost ... Kdo bi se ob takem razmišljanju ne vprašal: Kam gremo? Kdo naj ustavi ta pogubni val? Do enega spoznanja pač moremo in moramo priti: Da ima naš čas, naš človek premalo tiste najosnovnejše podlage, ki dela življenje lepo, ki daje človeku in človeški družbi pomen in namen, premalo, mnogo premalo – srčne kulture!
Objavljeno v: Mladi železničar št. 2/II. Pod Bren, Gorenjska.
Spomini iz Pokljuške luknje
Bilo je nekaj let po končani vojni. Iz svojega gozda v Fajfarci, kjer sem drvaril, sem se utrujen vračal domov. Po dolgih letih spominov iz otroštva sem želel spet videti Pokljuško luknjo in visoke navpične stene Pokljuške soteske. Zato sem se odločil za to sicer nič kaj lagodno pot. Saj je nihče ne vzdržuje, dež in hudourne vode pa vedno znova napravijo svoje. Na stari Pokljuki sem pri Figovčevi kapelici zavil s poti. Skozi gozd in leščevje sem se po serpentinasti, skoro opuščeni stezi kmalu znašel na robu zelo visoke strme stene. Kar tesno mi je postalo pri srcu ob pogledu v tisto silno globel. Ker pa tega nisem doživljal prvič, sem po kratkem ogledu nadaljeval pot. Po nekaj minutah sem stopil pod veličasten skalni obok. Nekaj deset metrov nad strmo steno se pnejo silni skladi kamna – in to je Pokljuška luknja. Ob prvem obisku tega čuda narave je človeka kar strah. Ogledoval sem veličastni prostor in se pri tem posebej zanimal za »prižnico«, raz katero smo nekoč otroci, pastirji ali priložnostni izletniki deklamirali v šoli naučene pesmice ali posnemali odrasle, npr. župnika, župana, občinskega klicarja. Glavni klici so skrivnostno odmevali od visokih sten. Na spodnjem robu luknje sem si ogledal nekakšen nekaj metrov dolg rov, ki ga je narava ustvarila skozi živo skalo. Tako ozek se mi je zdel, da sem se kar čudil, kako smo mogli nekoč otroci po trebuhu plezati skozenj. Živo mi je v spominu vstal dogodek, ko sem nekoč sam ostal nekje v sredini tistega rova in nisem mogel ne naprej in ne nazaj. Ni mogoče opisati občutkov ob zavesti, da bom moral v ta rov ujet umreti. Od vhoda in izhoda so mi tedaj drugi otroci dajali najrazličnejše nasvete, jaz pa sem se samo strašno bal in jokal ...