Ni verjela, da bo tako visoko
Anamarija Lampič po svoji prvi sezoni v biatlonu pravi, da je se odločila pravilno. »Če ne bi odšla v biatlon, bi to zagotovo obžalovala, bi me grizlo celo življenje.«
Anamarija Lampič je tekmovalno sezono konec marca zaključila s tekmo štafet v smučarskem teku. V Planici so z biatlonskima kolegicama, sestričnama Polono in Živo Klemenčič, za TSK Triglav Kranj prepričljivo postale državne prvakinje.
Valburga – Za Anamarijo Lampič je prva biatlonska sezona. To je bila osrednja tema najinega pogovora konec marca na prireditvi Večer športa, na kateri je bila razglašena za najboljšo športnico Medvod za leto 2022. »To je dokaz, da sem še vedno najboljša v občini. Mi je v čast in v veselje,« je dejala 27-letnica iz Valburge. Ta naziv so ji prinesli še uspehi v smučarskem teku. Pred slabim letom dni pa je naznanila prestop v biatlon. V svoji prvi biatlonski sezoni je v svetovnem pokalu osvojila dve peti mesti, v skupnem seštevku je bila 48., za Polono Klemenčič (28.) druga najboljša Slovenka.
Je bila odločitev za menjavo športne panoge pravilna? Kako danes gledate na to?
Bila je pravilna. Potrebovala sem spremembo. Imam se odlično, sem zadovoljna in vesela. Če ne bi odšla v biatlon, bi to zagotovo obžalovala, bi me grizlo celo življenje. Vesela sem, da sem poskusila še en nov šport. Še veliko jih je, ki bi jih lahko ali rada poskusila, a časa ne bo.
Kako ste se ujeli z ekipo?
Ekipa je super, zelo dobro se razumemo. Dekleta so veliko napredovala, sploh Polona (Klemenčič, op. p.) je naredila velik preskok. Lepo je, da lahko treniramo skupaj. Veliko smo se pogovarjali. Jaz sem jih spraševala za nasvete, oni pa mene glede teka, kako sem trenirala ... Sezona je pokazala, da smo lahko zelo uspešni in na tem bomo gradili naprej. Mislim, da imamo velik cilj biti še boljši.
V letu vašega prestopa v biatlon je slovenska reprezentanca dobila novega trenerja, izkušenega Nemca Ricca Grossa. Kako pomembno se vam zdi to?
Boljšega trenerja si ne bi mogla želeti. Točno ve, kje smo začeli in kako nadaljevati. Bomo videli, kam bo to peljalo. Sem še v procesu učenja, treba je iti korak za korakom.
Na prvi tekmi svetovnega pokala ste osvojili peto mesto. Neverjeten dosežek.
Niti nisem pričakovala ne verjela, da sem lahko že v prvi sezoni tako visoko, da je to sploh mogoče. Tista tekma v Hochfilznu je bila tekma sezone. To je bil moj dan. Vse se je poklopilo. Smuči so bile kot raketa, počutila sem se vrhunsko, v leže zadela ničlo, česar ni nihče pričakoval, v stoje pa trije streli mimo, kar je povsem solidno. Ta tekma mi bo najbolj ostala v spominu. Po novem letu so se začele rahle težave z zdravjem, ki so se vlekle kakšen mesec in pol. Sledila je še angina. Vedela sem, da take tekaške forme, kot je bila do novega leta, ne bo več. Šele na koncu sezone sem se vrnila na nivo, kakršnega sem si želela. Teku sem se sicer posvečala manj kot prej, a še vedno sem ostala na visoki ravni, kar je odlično. Nekaj tekaškega treninga sem izpustila, da sem se posvetila strelskemu. Tek s puško na ramenih mi ni delal težav. Ne zdi se mi, da bi se mi tehnika teka kaj veliko spremenila.
Ste si želeli nastopiti na kakšni tekmi več?
Bila sem presenečena, da sem v svetovnem pokalu sploh imela toliko nastopov. Nekako sem pričakovala, da bom prvo leto nastopala v pokalu IBU, torej en rang nižje, saj še nisem toliko zrela, da bi lahko konkurirala najboljšim. Morda bi lahko v pokalu IBU nastopila na kakšni tekmi več, kot sem.
Kaj vas v pripravah na novo sezono čaka glede strelskega treninga?
V streljanju leže je bil v moji prvi sezoni cilj osvojiti osnove, na katerih bom lahko gradila streljanje stoje in streljanje nasploh. Po resnici povedano se streljanja stoje konkretno sploh še nismo lotili. To je cilj za naslednjo sezono. Bo izziv, ki pa se ga veselim.
Sezono je zaznamoval Norvežan Johannes Thingnes Bo. Vam je vzor?
Bil je razred zase. Všeč mi je, kako teče in strelja, in v to se lahko poglobim. Je vzor tudi za nas dekleta.
Ste v času svetovnega nordijskega prvenstva kaj obžalovali odločitev, da ne nastopite v tekaškem delu?
Letos se mi je toliko dogajalo, da nisem niti pomislila, da bi v sezoni startala na kakšni tekmi v smučarskem teku, sploh pa ne v sprintu, ker ga res nisem nič trenirala. Povsem sem se posvetila biatlonu in bila na ta šport osredotočena ves čas z željo, da bi bila čim uspešnejša. V času svetovnega prvenstva v Planici smo bili v tekmovalnem obdobju. Sem in tja sem pogledala utrinke s prvenstva, da bi si ogledala tekme v celoti, pa ni bilo časa.
Po sezoni običajno hitro odletite v tople kraje. Kam letos?
Ne grem še tako hitro. Z Boštjanom (Klavžarjem, ki je njen partner in trener, op. p.) na Dolenjskem prenavljava hišo in on ni želel na dopust za tri tedne. Kompromis je dvanajst dni. Greva konec aprila, ne tako zelo daleč, kam točno, pa boste videli.