Kupidova žlica (2)
Z evropskim gastronomskim tekmovanjem Kupidova žlica organizatorji globalno širijo zavedanja o sposobnostih oseb s posebnimi potrebami. Slovenski zmagovalec Nino Kaštrun se bo jeseni v kuharskem znanju v Zagrebu pomeril v polfinalnem tekmovanju z zmagovalci iz 27 evropskih držav, za nagrado bodo odšli tudi na sprejem k papežu.
Slovensko tekmovanje je pozorno spremljal slovenski kuharski mojster Jožef Oseli, ki sodeluje tudi z osebami s posebnimi potrebami. »Predhodno smo se s tekmovalci srečali. Izbrali smo jedi z različnih koncev sveta. Pomembno je izbrati prave sestavine in jim pojasniti, kako jed pripravijo oziroma dokončajo v zgolj desetih minutah, kolikor so jih imeli na voljo. Večina jedi je zahtevala že predpripravo, saj se drugače časovno ne bi izšlo,« je pojasnil Oseli in dodal, da njegovo sodelovanje z osebami s posebnimi potrebami traja že dobro desetletje. »Začelo se je z dr. Valerijo Bužan in restavracijo Druga violina v Ljubljani, v kateri delajo tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju. Lahko rečem, da zmorejo veliko. Zelo uspešni so lahko prav v gostinstvu. Še posebno osebe z Downovim sindromom so dojemljive, si zapomnijo sestavine, postopek ..., potrebujejo pa seveda več časa,« je dejal. Tudi slovenski zmagovalec Nino Kaštrun ima Downov sindrom.
Da je Slovenija gostila gastronomsko tekmovanje za osebe s posebnimi potrebami, ima zasluge tudi dr. Valerija Bužan, ki je predsednica Društva Downov sindrom Slovenija. »Kupidova žlica je aktivnost, ki se je začela v Zagrebu. Lani smo imeli tam evropsko srečanje izvajalcev socialnih storitev. Govorili smo o zaposlovanju in se dogovorili, da bi bilo dobro, če bi se tekmovanje razširilo, kar se je zgodilo. Menim, da je treba veliko narediti na področju vključevanja ljudi z invalidnostjo v družbo in tudi v normalna delovna okolja. Verjamem, da bo udeležba na tem tekmovanju tudi pri nas vsako leto večja,« je povedala.
Kot predsednica Društva Downov sindrom Slovenija se še posebej trudi za vključevanje oseb z Downovim sindromom v družbo. »Želimo, da bi se delodajalci opogumili, da bi jih čim več zaposlovali, mi pa jim bomo v okviru društva nudili podporo. Vse preveč so vključeni v zaprte institucije, kot so Varstveno-delovni centri. Menimo, da morajo imeti zaposlitve v normalnih delovnih okoljih – in povsod v tujini to že zelo lepo teče. Želimo si, da se v ta okolja čim prej vpeljejo. Seveda je pomembno, da so v družbo vključeni že v vrtcu in potem v šoli. Od inkluzivne šole pa smo pri nas žal še zelo daleč,« ugotavlja. Veseli pa jo, da nekaj primerov uspešnega vključevanja otrok z Downovim sindromom v večinske šole kljub vsemu tudi pri nas je. O enem takšnem so posneli film, ki bo kmalu zagledal luč sveta. »V filmu bo prikazana tudi podpora, ki je ob tem potrebna. Vključevanje ne sme biti stvar dobre volje, je pravica, ki jo imajo,« je zaključila dr. Valerija Bužan.
(Konec)