Cerkev nismo samo posvečeni

Besedilo: Jože Košnek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. april 2023 / 10:03

Iščimo načine, da bo vsak, ki je krščen, v Cerkvi dobil mesto v eni od skupin v okviru župnije, poudarja v pogovoru novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje.

Spoštovani gospod dr. Saje. Imenovanje za novomeškega škofa je bilo za vas gotovo veliko priznanje. Postali ste najmlajši slovenski škof in tudi predsednik Slovenske škofovske konference.

Predvsem je velika odgovornost. Take službe si nisem želel in je tudi nisem pričakoval. Res sem bil pred tem že v službah pri škofih, najprej kot tajnik nadškofa Šuštarja in deset let tudi generalni tajnik Slovenske škofovske konference. Ker sem študiral cerkveno pravo in sem se kot profesor ukvarjal z naravo Cerkve, sem škofovsko službo poznal iz različnih zornih kotov teoretično zelo dobro, pa tudi praktično, ko sem spremljal škofe in sem to službo tako spoznal iz različnih zornih kotov. Biti sam v tej vlogi pa je nekaj drugega. Nekateri so mi dejali: Tako mlad, pa že škof. Res je, vendar je to zelo relativno. Nekateri škofje so še mlajši od mene, na primer Dražen Kutleša, predsednik hrvaške škofovske konference, ki je škof že deset let. Sam se s tem ne obremenjujem. Čas teče in se hitro staram.

Ob vašem imenovanju je bilo tudi rečeno in napisano, da ste znanilec novega načina v delovanju Katoliške cerkve. Z vašim imenovanjem za predsednika Slovenske škofovske konference so povezovali tudi izbiro prve ženske za generalno tajnico Slovenske škofovske konference.

Počutil sem se zelo nemočnega, ko me je apostolski nuncij obvestil, da me je papež Frančišek izbral za to službo. Ob misli, da me ta služba celo presega, sem molil in premišljeval ob Svetem pismu ter za škofovsko geslo izbral besede Živimo po duhu. Čutil sem, da je Božji duh tisti, ki pomaga, da iz naše nemoči po Božjem blagoslovu in Božjem načrtu pride kaj dobrega za Cerkev. Ob imenovanju ženske na odgovorno dolžnost v Slovenski škofovski konferenci pa je treba povedati, da je v procesu sinodalne prenove veliko govora o spremembah v Cerkvi, ki jo je treba deklerizirati in dati več možnosti in pomembnejšo vlogo laiškim sodelavcem, tudi ženskam. Cerkev smo vsi krščeni, ne le posvečeni kleriki in duhovniki. Tako pride ženski vidik bolj do izraza. Ženska ima dodano vrednost v smislu povezovanja, topline, sočutja in razumevanja nekaterih stvari ter drugačen pristop kot moški. Ženske prinašajo drugačno dinamiko in lažje prideta do izraza sodelovanje in večja uravnovešenost.

Kot škof prevzemate odgovornost za svojo novomeško škofijo in posredno za celotno Katoliško cerkev na Slovenskem v času, ko se duhovniške vrste redčijo, ko se zmanjšuje število krščanskih krstov in porok, ko so težave z obiskom verouka. To so veliki, za življenje Cerkve pomembni problemi in izzivi. Kako se jih boste lotili?

Opažamo, da se je sedanji način oznanjevanja iztrošil in je treba premisliti, kako na novo oznanjati evangelij. V zelo vernih družinah in okoljih ljudje večkrat ne dajo več krstiti svojih otrok. Tako ni več samoumevno, da se vera prenaša iz roda v rod. Starši so lahko zelo verni, otroci pa ne vidijo več svoje vloge v Cerkvi. Kako naj nagovorimo ljudi, nove rodove v spremenjenih družbenih razmerah, v globalizaciji. Vključimo jih lahko samo tako, da jim zagotovimo soudeležbo v ustvarjanju našega cerkvenega okolja. Lep primer so skavti in animatorji, ki pripravljajo oratorije, kjer vidimo, kako je mogoče pritegniti mlade. To je način, da bi tudi drugim, očetom, poročenim možem dali neko mesto. To je po eni strani zadeva duhovnikov, ki ne spustijo oziroma ne spustimo zadeve iz rok, po drugi strani pa morajo verniki začutiti, da je to naša cerkev, da smo mi župnija. Gre za soodgovornost, kaj bomo naredili. Cerkev ni gledališče, kamor pridemo, da se predstava odvije, in odidemo. Mogoče je to dovolj za starejše, ki so navajeni neke tradicionalne vernosti. Srednjih in mlajših to več ne nagovori. Treba bo iskati načine, da bo vsak, ki je krščen, v Cerkvi dobil neko mesto v neki skupini v okviru župnije. To so lahko pevci, cerkovniki, ključarji. Vsak ima neke darove. Ko obiskujem župnije, svetujem, naj tudi župljani sami dajo pobude in ne čakajo, kaj bomo naredili mi. Da ni pomembno samo, da nekaj delamo, ne da bi se zavedali učinkov svojega dela, pogledali nazaj, zakaj so se nekateri načini dela te močne cerkve iztrošili, in iskali za prihodnost nov pristop. Cerkev ni parlamentarna razprava. Nekateri bi radi vse spremenili, vse podrli in vse zamenjali, da bo potem boljše. To ni prava pot. Bistveni so soudeležba, poslušanje, sodelovanje in povezanost v občestvu ob pomoči Božjega duha.

Ali je bila ljubljanska nadškofija res, kot je bilo mogoče prebrati, pod posebnim nadzorom Svetega sedeža? Vi pa naj bi bili imenovani za nadškofa pomočnika.

Nobena tajnost ni, da je bila v vsej Sloveniji, ne le v ljubljanski nadškofiji, opravljena apostolska vizitacija, ki pomeni neko revizijo, pregled ob koncu leta, da po škofijah ugotovimo, kje smo in kako lahko izboljšamo svoje stanje, da bo gospodarsko, pastoralno in celotno področje delovanja Cerkve čim boljše. To ni nekaj nenavadnega, res pa je, da se ne dogaja zelo pogosto in zato pade v oči. Mi imamo neko vrsto revizije vsakih pet let, imenovano ad limina, ko gremo škofje v Rim in tam poročamo o celovitem življenju Cerkve. Tudi tokrat smo se pogovarjali o celotnem življenju Cerkve. Nič presenetljivega ni bilo in sploh ni šlo za neko senzacijo. O rezultatih še ne smemo dajati izjav, ker primer še ni zaključen. Namigovanje, da bi bil jaz imenovan za nadškofa pomočnika, pa je iz trte zvito.

Primer patra Marka Rupnika je tudi za slovensko Cerkev moralno breme. Kako daleč je preiskava njegovih dejanj?

Primer Rupnik ni prijeten za Cerkev. Za kakršnekoli zlorabe se vsem žrtvam, ki so kaj takega doživele s strani duhovnikov, še enkrat opravičujem. Večina zlorab se zgodi izven cerkvenega obzidja, določen odstotek se pa zgodi znotraj cerkve in nam je zelo žal. Zlasti v času papeža Frančiška je bilo glede zlorab v Cerkvi veliko novih navodil, sprememb zakonov in zakonika cerkvenega prava. Glede primera patra Rupnika preiskave še potekajo in niso zaključene. Verjamem, da bodo jezuitski predstojniki in Sveti sedež, ki so za to odgovorni, preiskali, kar je potrebno, in tudi sporočili ugotovitve. Ni primerno, da sedaj razpravljamo in drug drugega prepričujemo, kaj je res. V Cerkvi imamo natančno izdelane mehanizme, kako morajo postopki potekati. Sveti sedež si je glede preiskav zlorab mladoletnih pridržal te pristojnosti, ker želi čim bolje in čim bolj pravično priti do zaključkov in ugotoviti odgovornost škofov, redovnih predstojnikov in v tem primeru tudi Svetega sedeža. Ker ne vemo zagotovo, kaj je na stvari, ni pošteno, da dajemo kakršno koli sodbo.

Sedaj sva v glavnem govorila o manj prijetnih stvareh. Zagotovo pa je v Cerkvi na Slovenskem tudi kaj takšnega, kar vas navdaja z optimizmom.

Spodbudno je recimo življenje po veri v majhnih skupinah. Med obiski župnij spremljam zakonske skupine, se srečujem z animatorji, s skavti, koledniki, mladinskimi skupinami, s študenti. To so manjše skupine, ki si zelo želijo mesta v cerkvi, imajo sami pobudo in povabijo medse duhovnike in škofa. Tako vera živi po majhnih skupinah in to je prihodnost Cerkve. Čas masovne vernosti je minil. Dejansko je vprašanje, kakšna je bila ta vernost. Je imela pravo vsebino ali je pa bila zgolj tradicija, obredje na zunaj. Vprašanje pa je, kaj ima človek v svojem srcu. Ni dovolj samo to, da je nekdo redno pri sveti maši. Kriterij je notranja naravnanost človeka na dobro. Papež Frančišek večkrat ponavlja, da moramo biti odprti tudi do tistih, ki so oddaljeni, ki mogoče niti niso verni. Sam sem zelo vesel srečevanj z različnimi ljudmi, tudi z nevernimi, ki me ustavijo in se pogovarjamo tudi o veri. Taki trenutki so zame zelo dragoceni.

Za konec vas prosim za vaše razmišljanje ob velikonočnem praznovanju.

Simbolika velike noči je zelo velika v smislu upanja in veselja, da ima naše življenje smisel, da je Bog z nami, da ima smisel za dobro in pravično in da blagoslavlja vse to, mi pa smo pripravljeni sprejeti trpljenje ter nemoč in spoznati, da je križ del razumevanja velike noči. Želim, da bi se ob tej skrivnosti ustavili, premišljevali in se v svojih družinah tudi veselili, ker skupaj praznujemo. Prihodnost Cerkve in naše kulture je v povezovanju, v sodelovanju, v tolerantnosti v smislu sprejemanja drugače mislečih in verujočih. Kot posameznik ali narod bomo preživeli samo v sodelovanju, v kulturi zaščite človekovega življenja. Velika noč je slavje življenja. Vsem voščim veselo veliko noč!