Z zvenečim baritonom razglaša ...
... da je ponosen Jeseničan. Operni pevec, baritonist in učitelj solopetja Jaka Jeraša je postal novi častni občan občine Jesenice. V obeh slovenskih opernih hišah še danes predstavlja sinonim za Jesenice ...
Petje mu je bilo tako rekoč položeno v zibelko. Njegov praded je bil Nikolaj Bernard, ustanovitelj prve kovaške godbe v Bohinju in nato še številnih drugih godb, tudi jeseniške.
»Oče in mati sta bila pevca in ni bilo praznika, godu, da se doma ne bi prepevalo. Z glasbo smo se ukvarjali vsi,« pripoveduje novi častni občan občine Jesenice Jaka Jeraša, ki se je v slovenski kulturni prostor vpisal kot operni pevec, baritonist in učitelj solopetja. Vse življenje, skoraj 85 let, že živi na Jesenicah in ostaja ponosen Jeseničan.
Potem ko je leta 1970 opravil avdicijo v ljubljanski Operi, je bil polnih 28 let v njej zaposlen kot solist. Do upokojitve je odpel kar 64 vlog v 1224 opernih in operetnih predstavah.
»Pel sem tako rad in tako z veseljem delal, da bi pel tudi zastonj, če bi bilo treba,« pravi, a v isti sapi priznava, da mu Ljubljana ni bila preveč ljuba.
»Ljubljane nisem preveč 'obrajtal', moram kar povedati. Ker so nas Jeseničane vedno malo podcenjevali …« pripoveduje v svojem značilnem, malce zafrkljivem in duhovitem slogu, a takoj dodaja, da jim je, ljubljanskim srajcam, ob vsakem priklonu po odlično zapeti vlogi dokazal, da Jeseničani niso od muh.
Nanizal je številne odmevne vloge, pri čemer s posebnim ponosom pove, da ni prav nikoli odpovedal nastopa. Vso svojo poklicno kariero je ostal zvest ljubljanski operni hiši, kjer je kot eden redkih imel stalni angažma, kar je bilo, se zaveda, takrat velik privilegij.
Besedila še zna na pamet
In zanimivo, še danes zna na pamet večino besedil, ki jih je v svoji karieri odpel. Ob tem pove še eno zanimivost: Vse predstave in vloge si je vsa leta zapisoval v knjigo, ki jo še vedno hrani. »In če je kdo 'fušal', sem mu zraven pripisal črno piko.« (smeh)
Po upokojitvi je nekaj časa pel še v mariborski Operi, ponosen pa je tudi na zgoščenko z naslovom Odlomki iz oper, ki je izšla leta 2005, na njej pa je dvajset arij in duetov, ki so vsi zapeti v slovenskem jeziku. Ob tem pa je še danes velik zagovornik uprizoritev opernih del v slovenskem jeziku in kritično spremlja dogajanje na opernih odrih, kjer slovenščine ni več slišati.
Ponosen na svoje učence
Ob rednem delu je veliko časa namenjal tudi ljubiteljski kulturi, igral in pel je v Gledališču Toneta Čufarja Jesenice, v pevskih zborih, bil je tudi pobudnik novoletnih koncertov na Jesenicah. Vrsto let je poučeval tudi solopetje na Jesenicah in v Tržiču, na svoje učence je izjemno ponosen, med njimi sta tudi vrhunska mezzosopranistka v Dunajski državni operi Monika Bohinec in tenorist Klemen Torkar, ki sta ga oba presenetila ob praznovanju občinskega praznika na Jesenicah; oba sta prišla pet v čast svojemu nekdanjemu učitelju.
Novica, da bo prejel najvišje priznanje občine, naziv častni občan, ga je razveselila. Pravi, da je vesel za vse, kar je naredil. Poleti bo dopolnil 85 let, na oder ni stopil že dobrih petnajst let, kljub temu pa še vedno spremlja, včasih tudi kritično, kulturni utrip na svojih ljubih Jesenicah in tudi drugod.
Je pa ponosen tudi na svoje nečake, ki so vsi povezani z glasbo, med njimi sta tudi pozavnist in skladatelj Domen Jeraša ter dirigent in zborovski vodja Primož Kerštanj, in njihove otroke.